Denis Živčec
Bolj ko vse prekipeva od barv, blišča in preobilja, bolj ko iz zvočnikov odzvanjajo udarni decembrski ritmi ..., bolj se umikam vase in spoznavam, da me predpraznični direndaj v resnici zgolj oddaljuje ob vsega, kar v adventu resnično želim čutiti. Mir. Dober, star, dušo božajoč blažen mir. Tradicionalno vsako leto okrasim kar nekaj smrečic. Tri doma, eno v službi, pa še kakšno, z leti sem ugotovil, da je moja najljubša smrečica tista, ki jo okrasim pri babici. Kakšen privilegij je, da lahko na pragu štiridesetih to še vedno počnem.
Umetna smrečica je visoka manj kot pol metra, a je na njej toliko spominov. Brskam po škatli od čevljev, v kateri so shranjeni okraski, in se z vsakim spominjam lepih reči, ki jih je življenje prineslo. Nekaj je novih, a večina jih je preživela desetletja in v sebi shranila delček mojega že davno minulega otroštva. Drobce nekega manj napornega, mirnejšega, morda bolj zdravega sveta. V resnici niso kakšna zares posebna družinska dragocenost, plastični so, že precej zbledeli, malce obtolčeni, mnogi še iz jugoslovanskih časov. Lunice, škorenjčki, srčki in klasične rdeče, modre in rumene bunkice. Zmeraj obesim tudi možiclja z vse bolj ocufano brado. Vsakič, ko jih primem v roko, ne morem verjeti, da v svetu instantnosti in hipne minljivosti še vedno obstajajo. Skupaj s sorodniki tako ostajajo edina stalnica sredi sveta, ki vse bolj spominja na neskončno utrujajoč tornado.
Božič čisto zares ni v pretiravanju, ampak v ohranjanju tradicij. "Pa kako dolgo se ti bo to še ljubilo početi?" mi je zadnjič, ko sem jugoslovanske škorenjce obesil na mini smrečico, vprašal oče. "Zmeraj se mi bo. Nisem še mrtev, tudi vsi ostali ste še tu, in kolikor vem, v tej družini pač praznujemo božič," sem odvrnil. In zdelo se mi je, da mu je odgovor nekako bil všeč. Trdno verjamem v misel, da ko zapustiš praznike, prazniki prej ali slej zapustijo tebe.
Starejši ko sem, bolj se vračam v preteklost in se odmikam od ameriškega koncepta božiča. Manj škratov in lizik, več jaslic, umirjanja misli, brskanja po duši in iskanja svetlobe sredi globoke zimske teme. Božič zame vse bolj diši po kadilu, ki ga doma sicer nismo nikoli prižigali, a sem to navado pred petnajstimi leti začel sam. Všeč mi je prispodoba dišečega dima, ki se dviga v nebo, skupaj z željami in priprošnjami. Daleč od kakšne verske blaznosti, a zdelo bi se mi hinavsko praznovati božič povsem brez duhovnosti. Ker ljudje nismo samo bitja materialnega.
Božič danes najdem v toplini mehke odeje na kavču, v vonju sveže pečenih piškotov in božanskosti ljubezni, ki jo prinese dvojina. Tudi če je še niste našli ali je ne iščete, mi je všeč misel, da v božičnem času, če verjameš v božično čarovnijo, nihče ni zares sam. Vsakič ko decembra prižgem svečo, se globoko zazrem v neskončno globino plamena in se počutim povezanega z vsem dobrim in lepim, z vsem, za kar se je na tem svetu vredno boriti in živeti. Trdno verjamem, da smo ljudje v svojem bistvu še vedno dobri in povezani bolj, kot se sredi splošnega vtisa odtujenosti zdi. Svet zagotovo ne bo vedno boljši, prijaznejši in hvaležnejši, lahko pa se vsaj mi trudimo biti čim bolj takšni. Poglejte v plamen sveče in začutite ljubezen, večjo od časa in prostora. Sredi najgostejše teme. Za božič nihče ni zares sam.
