Rozmari Petek
Zadnja sobota v septembru je za ljubitelje velikih, okroglih debelušk rumene barve prav poseben dan. Ponekod s tekmovanjem buč velikank diha kar cela vas. "Ko se z bučo odpeljeva proti Mozirju, cela vas trobi. Kot da greva na poroko," smeje pripoveduje še ne 15-letni Erik Rink Perme, ki je na tekmovanje pripeljal še veliko navijaško ekipo iz domačega kraja in na tokratnem tehtanju buč skoraj zmagal. S svojo 510-kilogramsko lepotico, ki je bila za nameček okronana še z nazivom najlepša, se je vrinil med dolgoletna rivala Janka Lovšeta, ki je s kar 719-kilogramsko bučo prepričljivo zmagal in postavil nov rekord Mozirskega gaja, in Uroša Fifolta, nekdanjega tri leta zaporednega zmagovalca Mozirja, ki se je tokrat moral zadovoljiti s tretjim mestom in "zgolj" s 472 kilogrami.
Razlika med velikankama: devet kilogramov
Že lani je prvo mesto moral prepustiti Lovšetu, le da je takrat boj bil bolj napet. Razlike med največjima bučama je bilo vsega devet kilogramov. "Letos je bila sezona slaba. Njiva je bila kvalitetno pripravljena, najboljše do zdaj, ampak sem se zafrknil s semeni, ki sem jih dobil iz Amerike. Eno je bilo nepreverjeno in tisto mi ni uspevalo. Nikakor je nisem mogel oprašiti. Druga pa je zelo slabo rasla. Naslednje leto bo drugače," je vseeno zelo dobre volje napovedal Fifolt. Zadnja leta sodeluje tudi v tekmah za najtežjo lubenico in melono. "Lubenica, ki je končala pri 74 kilogramih, je bila na poti k novemu rekordu, a je zaradi vročine nenadoma nehala rasti, melono pa je zaradi prevročega vremena dejansko kap. Nimam zmeraj sreče." Slednja je lani na cedilu pustila tudi Erika, saj mu je buča malo pred tekmovanjem počila. "Štiri leta se s tem ukvarjam, tretjič tekmujem z bučo. To je zame največji uspeh doslej. Prvo leto, ko sva z očetom pri sosedu videla to velikanko in jo poskušala tudi sama vzgojiti, je bilo slabo. Pa sva spet poskušala in vedno težje sva imela. Lani mi je sicer po nesreči počila, sedaj sem uspel," se je veselil Erik. V čem je čar teh velikank, da omrežijo celo najstnike, vprašam. "Najlepše jo je opazovati pri rasti. Ko zjutraj prideš in jo pogledaš, je majhna. Ko prideš naslednje jutro, je kakih 14 kilogramov težja. Skorajda jo vidiš rasti." "Ko enkrat začneš s tem, ne moreš nehati, ker je fascinantno, da iz takega majhnega semena zrase ogromna masa buče. Lepo je opazovati njeno življenjsko pot," doda Lovše.
To leto ni bilo idealno
Kakšen pa je recept za vzgojo velikank? Tega čisto natančno ne bo razkril nihče od tekmovalcev. Splošno velja, da je veliko odvisno od dobro pripravljene zemlje, skrbno izbranih semen, vsakodnevne nege in potrpljenja, pa sreče, ki je odvisna tudi od vremena. "Vreme letos ni bilo idealno, ker je bilo prevroče. Sprva je bilo prehladno, potem je bil hiter preobrat, potem padavin ni bilo veliko, pa ti vročinski valovi, ko od danes na jutri pride do 35 stopinj … To je najslabše. Za vse rastline," doda Lovše, ki mu je letos kljub temu uspelo v Mozirje pripeljati pet kilogramov težjo bučo kot lani. Če so hoteli okrogle tekmovalke obdržati pri življenju, so jim dnevno morali postreči tudi do 500 litrov vode. Temu primerno je bilo tudi letošnje število buč - le deset se jih je potegovalo za laskavi naziv najtežje.
Cilj je evropski rekord
Kako pa so se ta tekmovanja, ki veljajo tudi za državno tekmovanje, sploh začela? "Čisto po naključju," pove prvi mož Mozirskega gaja Darko Bele. "V Sloveniji obstaja društvo Bučmani iz Oplotnice, ki promovira gojenje buč velikank. Rekli so, da bi bil lahko tukaj čudovit prostor za to, in mi smo se strinjali. Letos smo tako gostili že 11. državno prvenstvo. Vsako leto ga z velikim veseljem organiziramo. To je postalo že kultno prizorišče za buče. Običajno na tekmovanje pridejo vedno isti fantje, ki se med seboj dobro poznajo. Že prej vedo, kdo bo tisto leto favorit. Lani se je sicer primerilo, da je buča, ki se je uvrstila na drugo mesto, bila videti težja. Takrat je malo več napetosti in razočaranja, a vse to tekmovalci sprejmejo zelo športno," opisuje Bele, ki je tudi sam naravnost navdušen nad njihovo zavzetostjo. "Po nobeni ekonomski logiki tole ne gre skupaj, to delajo izključno ljubiteljsko." Cilj ljubiteljev je podirati vedno večje rekorde in morda priti tudi do 1191 kilogramov, kolikor je evropski rekord. Leta 2014 se mu je najbolj približal Lovše, ki se je s 794,5-kilogramsko bučo udeležil evropskega tekmovanja in zasedel tretje mesto. Tega slovenskega rekorda do danes še niso presegli.
