Domačijo Olea nad Izolo krasijo ekološki nasadi oljk, češenj in fig

Agronomka Martina Veršnik je ena od najmlajših slovenskih oljkaric in oljark. Skrbi namreč za družinsko kmetijo Olea, ki se nahaja na pobočju obalnega gričevja nad Izolo, prevzela pa jo je lani od staršev. Domačijo krasijo ekološki nasadi oljk, češenj in fig, ki nudijo zdrav in pristen istrski pridelek ter omogočajo razposajenost in sprostitev v naravi. Mlada kmetovalka pravi, da si na kmetiji prizadevajo pridelati čim bolj kakovostne pridelke s čim manjšim posegom v naravo, zato je njihova pridelava že od samega začetka izključno ekološka. "Verjamemo, da nam edino tako narava ponudi najkakovostnejše plodove ravno takrat, ko jih naše telo najbolj potrebuje," je mnenja Veršnikova.

Sedemnajst različnih sort oljk

Oljkarstvo, ki je na Primorskem tradicionalna kmetijska panoga, sta na kmetiji oživela Martinina starša, ki sta načrtno sadila različne sorte oljke, da plodov ni bilo treba obirati hkrati. "Obrati 500 dreves hkrati je za družinsko kmetijo prevelik zalogaj. Želeli smo ostati butični oljkarji, čeprav smo z več kot 1000 drevesi med večjimi oljkarji daleč naokrog in oljkarstvo tudi ni naš postranski hobi, ampak vir preživetja," pove Martinina mama Mirjana Klodič. Imajo 17 sort oljčnih dreves, od tega 12 sort za olje in pet za namizne oljke. Ponosni so, da gojijo stare avtohtone sorte oljk: bugo, mato, istrsko črnico, štorto …, ki pri večini oljkarjev niso priljubljene, saj dajo zelo malo olja. A prednost teh oljk je njihova izredna aromatičnost, pravi Martina Veršnik.

Oljka je žlahtno drevo in večno, a le, če je pravilno negovano in oskrbovano, razmišlja mlada prevzemnica. Njena mama, ki se z oljkami spoznava že več kot 22 let, je s soprogom zasadila prva drevesa na posestvu svojih staršev. "Odraščala sem z oljkami, čeprav me starša nikoli nista načrtno vzgajala z mislijo na to, da nasledim njuno delo. Pustila sta mi, daj grem svojo pot, a sem se po ovinkih vrnila nazaj, tja, kamor sodim - v oljčnik," pravi Martina Veršnik, ki s ponosom nadaljuje delo in poslanstvo staršev. Čeprav na kmetiji Olea največ oljk porabijo za stiskanje, so daleč naokrog znani in cenjeni tudi po vloženih oljkah. A postopek je, kot pravijo, precej dolgotrajen, saj je oljke za vlaganje najprej treba razgreniti. Za to je več načinov, z uporabo natrijevega luga se postopek pospeši, a se kemije ne da sprati iz oljk. Ker delajo po ekoloških načelih, oljke razgrenjajo po daljšem postopku, z naravno fermentacijo. Če so plodovi debelejši, kot jih imata sorti španska lepotica in golobje jajce, to traja do enega leta, pri drobnejši štorti pa od pol leta do devet mesecev. Ta postopek ni samo dolgotrajen, je tudi tvegan, pravijo oljkarji iz slovenske Istre, ker se med fermentacijo dogajajo naravni procesi, na katere nimajo vpliva. Tveganost razbijejo tako, da razgrenjujejo oljke v več manjših sodih.

Aroma olja po pokošeni travi

O kakovosti njihovih proizvodov pričajo številne nagrade in dolgoletne visoke uvrstitve na nacionalnih in prestižnih mednarodnih tekmovanjih. Letos je ekstra deviško oljčno olje v okviru festivala Društva oljkarjev slovenske Istre Zlata oljčna vejica osvojilo drugo mesto, na tekmovanju za Županovo olje pa je doseglo največ točk in osvojilo prvo mesto. Gre za mešanico treh sortnih olj Istrske belice, Maurina in Leccia del Corna. Ta kombinacija daje ekstra deviškemu oljčnemu olju, imenovanemu Izolan, intenziven okus ter aromo po sveže pokošeni travi, zeleni zelenjavi, kot sta radič in cikorija, zelenih jabolkih in paradižnikovem listu. To olje se v kulinariki odlično poda k mesu, predvsem jedem z žara, plavim ribam in školjkam, staranim sirom, testeninam s tartufi, mešanim solatam, radiču in artičoki, pojasni Martina Veršnik. A še bolj kot nagrade in priznanja mlado oljkarico in oljarko osrečujejo zadovoljni kupci, ki prepoznajo njihov trud in zapriseženost h kakovosti. Prepričana je namreč, da je za zdravje telesa, uma in duha pomembno, s kakšno naravnanostjo se pridela hrana: "Zato vse kar počnemo, počnemo iz srca in v sodelovanju z naravo!"