Življenje piše zgodbe, športni novinarji jih popisujemo. In naše delo jih je polno. Letos zgodb ni bilo toliko kot običajno, za kar je kriv predvsem koronavirus, saj so odpadla številna tekmovanja doma in zlasti v tujini, od koder se novinarji običajno vračamo polni vtisov. V preteklih letih sem pogosto spremljal naše športnike na tujih tekmovanjih. O dogodku iz Argentine tokrat pišem prvič.
Septembra leta 1999 sva s kolegom Zoranom Milovanovičem od Radia Maribor na povabilo mariborskega asa borilnih veščin Tomaža Barade z reprezentanco Slovenije odpotovala v Buenos Aires na svetovno prvenstvo v tekvondoju sloga ITF. Barada je bil takrat v vrhu tega športa v kategoriji do 63 kg in upravičeno je meril na naslov svetovnega prvaka.
Dan ali dva po tistem, ko smo pripotovali v Argentino, smo v Buenos Airesu obiskali slovensko veleposlaništvo, kjer nas je sprejel pooblaščeni minister na veleposlaništvu Tomaž Kunstelj. Po sprejemu nama je omenil, da bo v Buenos Airesu v času svetovnega prvenstva v tekvondoju nogometna tekma za južnoameriški pokal Coca Cole med Argentino in Brazilijo, in če želiva, si jo lahko skupaj ogledamo. Ker take priložnosti ne kaže zamuditi, sva bila takoj za. Na stadionu River Plate se je zbralo približno 60.000 gledalcev, med njimi je v posebni loži sedel argentinski nogometni bog, pred kratkim preminuli Diego Maradona. Gledalci so mu med tekmo, ki jo je z 2:0 dobila Argentina, večkrat skandirali, Maradona je vstajal s sedeža in jih veselo pozdravljal.
Upanje je splahnelo, ko je taksi zakašljal in obstal
Na tekmo nas je z avtomobilom peljal Kunstelj, a ker je imel po njej neke obveznosti, sva z Milovanovičem za prevoz od stadiona do dvorane, kjer je bilo tekmovanje, najela taksi. Upala sva, da bova pravočasno prispela, saj se je prav tisti dan Barada boril za naslov svetovnega prvaka. Toda najino upanje je začelo plahneti, ko je taksi dvakrat, trikrat zakašljal in obstal. Vsi voznikovi napori, da avto spet zažene, so bili zaman, minute pa so neusmiljeno tekle in z Milovanovičem sva se zavedela, da bova težko pravočasno prispela v dvorano. Ker ni bilo druge pomoči, sva vzela pot pod noge in jo ubrala proti dvorani. In vstopila vanjo med igranjem slovenske himne v čast svetovnemu prvaku. Nisva videla odločilnega dvoboja Barade, sva pa v živo videla Maradono. Tudi to je bilo nekaj vredno, čeprav me ob spominu na ta dogodek še vedno malce žre.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
