HANDOUT image or SOCIAL MEDIA IMAGE or FILMSTILL for EDITORIAL USE ONLY! * Please note: Fees charged by Profimedia are for the Profimedia's services only, and do not, nor are they intended to, convey to the user any ownership of Copyright or License in the material. Profimedia does not claim any ownership including but not limited to Copyright or License in the attached material. By publishing this material you (the user) expressly agree to indemnify and to hold Profimedia and its directors, shareholders and employees harmless from any loss, claims, damages, demands, expenses (including legal fees), or any causes of action or allegation against Profimedia arising out of or connected in any way with publication of the material. Profimedia does not claim any copyright or license in the attached materials. Any downloading fees charged by Profimedia are for Profimedia's services only. * Handling Fee Only
***, Model Release: no, Credit line: Profimedia (foto: Profimedia)
Kakšnih petnajst minut sem ihtel kot dojenček, ko sem po radiu zaslišal enega od dveh novih komadov, ki so jih v svet poslali člani skupine ABBA. Bilo bi prijetneje, če ne bi stal sredi samopostrežne prodajalne ob polici s čistili, a nikakor nisem hotel ne na polno doživeti tega zgodovinskega trenutka, za katerega sem bil prepričan, da ga moja generacija ne bo doživela. Slišati novo, svežo in samo za nas napisano skladbo ene najpomembnejših zasedb vseh časov je trenutek, primerljiv z videnjem pošasti iz Loch Nessa, jetija ali slovenske serije brez Nine Ivanič. Kot bi iz globin dvignili Titanik, ga restavrirali in nas z njim popeljali dva kroga po morju. Tokrat malo južneje.
Kot goreč oboževalec sem bil že na neštetih ABBA tribute koncertih. Ne glede na to, kako retro so bili poustvarjalci že oblečeni in kako lepo so peli Dancing Queen, vedno sem se počutil kot naplahtanec, ki je prišel na koncert Helene Blagne, na oder pa dobil Jasno Kuljaj z lasuljo. Doživetje preprosto ni bilo enako prefinjeno. Ampak ... zdaj gre čisto zares.
Čarovnija je ostala
ABBA so se v studio vrnili že leta 2018 in ugotovili, da čarovnija, ljubezen in zaupanje med njimi še tlijo. Skupina je med letoma 1972 in 1982 nanizala številne uspešnice, mednarodno slavo pa ji je prinesla zmaga na Evroviziji leta 1974 s skladbo Waterloo. Čeprav so razpadli že v začetku 80. let, so s svojimi zimzelenimi uspešnicami vse do danes ohranili zvesto bazo oboževalcev in v pol stoletja prodali več kot 400 milijonov albumov. Novi naj bi izšel 5. novembra, šov z avatarji in hologramsko tehnologijo pa bo predvidoma izveden maja 2022 v stavbi, ki jo bodo zgradili posebej za ta projekt.
Misel, da bom nekoč lahko smrkavcem pametoval, da sem živel v času, ko je ABBA še aktivno ustvarjala, je presneto frajerska. Kot sta frajerska komada I Still Have Faith in You in Don't Shut Me Down. Po petih taktih ti je jasno, za koga gre. Odlično, kot bi štirideset let ne minilo. Samo ABBA zna ustvariti skladbe, ki so najbolj otožne in najbolj vesele hkrati. Nemogoče je ob poslušanju biti povsem srečen. Grenko-sladke melodije. Melanholija in severnjaški šlager. Glas 71-letne Agnethe Fältskog je še vedno svetel, a žlahtno mehkejši in toplejši kot v sedemdesetih. Ko se nekdanji lastnici najbolj seksi zadnjice na svetu priključi 75-letna Frida, po poroki s princem kneginja Reuška in grofica Plauenska, ki živi v švicarskem Zermattu, se zgodi čarovnija. Obe skladbi nas v hipu popeljeta v bolj preproste in lepše čase, ko je barva senčila vedno bila modra, ljudje pa bolj srečni in mirni.
Božanska četverica se je vrnila z neskončno mero ponižnosti. Obe skladbi sta o njih in nas. Če je za moj okus malce preveč z nostalgijo posladkana I Still Have Faith With You posvečena njihovi izjemni skupni zgodbi, spominom in tihim dvomom o tem, ali so še dovolj dobri za novo tisočletje - Še imam to v sebi? Verjamem, da je še nekje v meni -, pa je Don't Shut Me Down povsem odkrit disko pogovor o vsem, kar jih je nekoč ločilo. O muhah in frustracijah, o naveličanosti, pa o ljubezni in upanju, ki sta jih pripeljala nazaj. Jasno nas opozorijo, da niso več taki, kot so bili, in nas prosijo, naj ohranimo odprte glave. "Sem kot sanje v sanjah, ki jih dekodirajo," pojejo.
Njihova vrnitev sredi pandemično apokaliptičnega sveta se res zdi kot lepe sanje sredi nočne more. Skozi leta so jim ponujali milijone evrov za vrnitev, a jih ta ni zanimala. Zdaj se vračajo, ker si sami to želijo. Utrujeni in žalostni od sveta, ki se je postavil na glavo, smo jih potrebovali, in vrnili so se iz svojega bleščečega vzporednega vesolja. Spravljeni in sprijaznjeni s svojo preteklostjo. Ni boljšega trenutka. Vse prej bi bilo prenagljeno. Bi si res želeli gledati dva srednjeletna para, ki na silo iščeta rešitev za prebroditev zakonske krize? Kot na svingerski plaži v Rovinju.
Glasba iz časov, ko smo ljubili še analogno
Napoved megalomanskega koncertnega podviga Voyage, na katerem bomo v posebej za ta namen zgrajeni londonski areni na odru videli štiri avatarje, ki so jih po njihovi podobi iz leta 1979 naredili s 150 kamerami in najsodobnejšo tehnologijo, je zgodovinski tehnološki in glasbeni mejnik. Tudi ko Agnethe, Fride, Bennyja in Björna več ne bo, bodo njihove digitalne podobe nastopale in navduševale še naprej. Z glasbo iz časov, ko smo ljubili še analogno. Večno mladi. ABBA so se vrnili, da bi postali nesmrtni. Vrnitev, slovo in pozdrav iz onostranstva. Čudovito in otožno hkrati.
