(INTERVJU) Blaž Cvar: Nagrajujemo tiste, ki ne delajo

Ukrepi se podaljšujejo, epidemiološka slika je slaba. Kaj to pomeni za gostinstvo, turizem?
"Ko se je pričelo omejevati obratovalne čase in kasneje, ko so morali gostinci lokale zapreti, smo že opozarjali, da brez podatkov o tem, kako tvegan je obisk gostinskih lokalov, koliko okuženih imamo dejansko v naših obratih, teh ni smiselno vsevprek zapirati, ampak bolj premišljeno omejevati to dejavnost. Del gostinstva bi lahko obratoval, sploh strežba malic zaposlenim, ki še vedno opravljajo svojo dejavnost. Na začetku omejevanja bi vendarle lahko premišljeno ugotovili, kateri segmenti v gostinstvu, denimo neke restavracije, kamor prihajajo posamezniki, člani istega gospodinjstva na večerjo, bi lahko ostali odprti. Na to pravih odgovorov od t. i. stroke nismo dobili. Če lahko menze svojim zaposlenim normalno postrežejo z malicami, zakaj tega ne bi smel početi tudi gostinec? Po trenutnih odlokih lahko ta malico pripravi, delavci jo lahko prevzamejo, nato pa morajo to malico pojesti v kombiju ali nekje na prostem. Opozarjamo na neenakosti in da se gospodarska škoda povzroča po nepotrebnem. Ko vidimo, da epidemiološka slika vendarle ne kaže nekega boljšega stanja, kljub temu da smo že šesti teden zaprti, lahko z gotovostjo trdimo, da vendarle nismo, kot so nas ocenjevali, glavni vir okužb. Če to lahko dokazujemo s podatki, ki smo jim priča vsak dan, bi tudi tisti, ki o nas odločajo in nam krojijo usodo, lahko začeli ukrepati drugače."

Kako pa ste sicer zadovoljni s pomočjo države?
"V Avstriji in Nemčiji, kjer so prav tako zaprti, so gostinci dobili takojšnjo državno pomoč. Ta je nujno potrebna, da lahko lokal ohraniš pri življenju, s temi finančnimi sredstvi lahko gostinci zagotovijo za plače zaposlenim, poravnajo stroške, ki nastajajo. Tudi mi namreč dobimo položnice za vse stroške, plačati je treba davke. Tukaj ni posluha za to, da bi morali vsem, ki so prizadeti zaradi krize in ne zaradi minulih davčnih dolgov, davke odložiti, s tem pa omogočiti upravičenost do finančne pomoči. Pri nas so v prvi vrsti ukrepi zelo zapleteni, zaradi administrativne zapletenosti so izplačila časovno zamaknjena, kar pa povzroča finančno stisko in obup pri vseh gostincih, ki več nimajo rezerv, ki so jih spomladi še imeli. Če je denar na voljo, bi moral biti nemudoma nakazan tistim, ki ga nujno potrebujejo. Potem pa naj nekdo naknadno ugotavlja, kdo vse je do tega upravičen. To počnejo tudi drugi. Ne pa sprožati nezaupanje, ustvarjati zapleten sistem, ki, kot rečeno, povzroča tudi dvomesečne zamike. Namreč ukrep povračila fiksnih stroškov iz PKP 6 bo sledil šele 20. januarja. Torej dva meseca po sprejetju ukrepa. Ne znamo si predstavljati, da lahko nekdo, ki je mesec zaprt, v tem času zagotavlja plače. Da bo najprej čakal na prvo nadomestilo za izplačilo plač do konca decembra, potem pa te fiksne stroške, ki jih plačuje že od spomladi, dobil povrnjene komaj v naslednjem letu."

Panoga je bila kadrovsko podhranjena že leta pred krizo.
"Veliko smo že govorili o tem, kakšen problem so kadri v gostinstvu in turizmu, ki je strateško pomembna panoga. S turizmom so povezane številne dejavnosti - prevozništvo, industrija hrane, pijače, kmetijstvo, vinogradništvo. Samo turizem, brez teh povezanih panog, v državni proračun prispeva 12 odstotkov domačega bruto proizvoda. Če bomo tako mačehovsko skrbeli in sprejemali te ukrepe, se bojimo, da bo svoje zelo potrebne kadre, ko jih bomo izgubili, zelo težko dobiti nazaj.
Ko bo turizem - kar se bo zagotovo zgodilo, saj se bodo ljudje po mesecih tesnob, zapiranja med štiri stene, želeli razvedriti, potovati -, spet zaživel, bo zato naš turizem v precej slabši kondiciji kot v državah, ki sem jih prej omenjal. To škodo bomo trpeli vsi. Če nekdo tako znatno polni proračun in ga v nadaljevanju več ne bo v takšni meri, bo gospodarska škoda toliko večja."

Omenili ste že rezerve, ki so jih gostinci v prvem valu morebiti še imeli. Kakšne so še spremembe, kaj je zdaj drugače?
"Kondicija v panogi je bila v prvem valu dosti boljša, bile so rezerve. Mnogi tudi niso čutili vpliva turističnih vavčerjev, ki so delovali bolj kot ne tam, kjer je turizem že razvit in se razvija. Vsaj 80 odstotkov gostincev in turističnega gospodarstva ni čutilo učinkov teh turističnih vavčerjev. Vseskozi vztrajamo - če so vavčerji bili glavna pomoč gostinstvu, turizmu, bi morali imeti možnost unovčenja tudi v drugih turističnih panogah, ne samo nastanitvenih. Spomladi smo imeli nadomestila plač zaposlenih na čakanju pokrita v celoti, v 100 odstotkih, a zdaj ni tako. Bili smo vztrajni, da so z 80 odstotkov dvignili na 100 odstotkov, a tokrat to v PKP 6 ne pomeni, da je plača krita v celoti. Delodajalca v celoti bremeni plačilo prispevkov v bruto dve, država namreč krije samo 100 odstotkov v brutu ena. Ugotavljamo, da so nas spet pripeljali žejne čez vodo. Obelodanili so, da so plače pokrite 100-odstotno, a samo v brutu ena, to pomeni, da 20 odstotkov plače še vedno ostaja breme delodajalca. To je za tiste, ki se jim prepoveduje opravljati dejavnost, nezaslišano. Kako lahko nekdo državi plačuje dajatve, če mu ta prepove opravljati dejavnost? Absurd."

Stiske so velike. Tu so žalostne zgodbe o odpuščanjih delavcev, lokalih, katerih vrata bodo tudi po krizi ostala zaprta.
"Res je. Gostinstvo ali pa turizem ni stroj, ki ga enostavno ugasneš, ko ti zmanjka naročil, in ga spet vklopiš, ko pač imaš delo. Tudi tisti, ki o nas odločajo, bi morali slišati te zgodbe, ki jih mi potem pretvorimo v neke predloge. Včasih zvečer preštejem klice in izhodne klice na telefonu, tudi po 70 na dan jih je, pa nisem zaposlen na zbornici, to funkcijo opravljam prostovoljno in pro bono. Odgovarjam na številne maile, poskušam tolažiti tiste, ki so obupani. Strokovnjaki na zbornici jim podajajo koristne informacije. Težava je, da največjo stisko ali pa zapostavljenost, čutijo tisti, ki niso člani, saj so brez informacij. Naši člani dobivajo informacije in imajo tu prednost. Če nisi informiran, si v negotovosti, stiska in obup sta še večja. To je čutiti zlasti na socialnih omrežjih, kjer se ti nečlani povezujejo v samoiniciative, facebook skupine. Večkrat si podajajo napačne informacije in povzročajo še večjo zmedo in škodo. Večkrat skušam tudi na teh kanalih kaj pojasniti, a težko je vse prepričati, saj nezaupanje iz preteklosti še vedno ostaja stalnica.

Številni, ki so čez noč ostali brez dela ali so na čakanju, bi radi delali, saj bi se tako počutili koristne. Kakšno pa bo stanje po teh mesecih, ko se bodo nekateri delavci z državnimi pomočmi na brezdelje navadili? Nekateri poklici, tudi v gostinstvu, turizmu, bodo še dodatno razvrednoteni. Kako potem mlade prepričati, da se sploh še odločijo zanje?
"​Ko nekaj časa ne opravljaš tega dela, ko si doma, pravzaprav zgubiš stik s temi navadami, ki so nujno potrebne, koristne za človeka. Človek mora biti aktiven, opravljati neka dela, saj to vpliva na celotno psihofizično stanje. To kažejo tudi izkušnje s terena, ne samo mladih, ne samo zaposlenih v turizmu, ampak celotne družbe. Seveda vplivata tudi rekreacija, šport. Človek, ki je aktiven, je praviloma bolj zdrav. Stanje v družbi, ki smo mu priča zdaj, vodi k drugim navadam in prepričanjem, vedno več je čutiti psihičnih stisk, tegob. Menim, da bomo imeli tudi v naši panogi, kot tudi povsod drugod, težave ponovno vzpostaviti način dela, ki je nujno potreben, da bomo kvalitetno izvajali vsak svojo storitev. Gostinci iz znanih restavracij mi poročajo, da so se ljudje, ki so bili pri njih zaposleni tudi po 20, 30 let, nekako polenili oziroma so po spomladanskem zaprtju, po prostih dneh spoznali, da je drugi način življenja mogoče zanje primernejši. Menim, da je to zmotna ugotovitev. To je bil namreč čas neresnice, nekih drugih navad. Prišel pa bo čas, ki bo realno pokazal, da je potrebno, da ostajamo v svojem poklicu. Če smo to opravljali 20, 30 let, se bomo težko našli v drugem poklicu.
Želim biti prepričljiv za vse, ki izgubljajo upanje, da bomo v tej panogi težko nadaljevali, kot smo do zdaj. Trdno sem prepričan, da se bo takoj, ko se bodo razmere umirile, spet pokazala potreba, da imam takšno število zaposlenih ali celo več, kot smo jih imeli do zdaj. Zato bomo potrebovali te kadre, naše zaposlene, sodelavce, ker brez njih enostavno ne bo šlo. Naj vendarle razmišljajo o tem, da bo spet prišel čas, ko se bomo postavili na realna tla in bomo zaživeli naprej, kot smo bili navajeni. Temu primerno se bo treba odločati o poklicni poti. Tudi mladim polagam na srce, da razmislijo o tem - kot smo že pred krizo nekaj let opozarjali ali pa želeli pojasniti -, da v turizmu je prihodnost. Čas bi bil, da nekdo prevzame funkcijo spodbujanja k temu, ne samo finančno, ampak v obliki podajanja informacij. Povedati jim, da je to lahko zelo dober ali dodatni vir ali pa način življenja. Namreč delo z ljudmi, delo v turizmu je za tiste, ki imajo radi ljudi, čudovit posel."