Kot pravi Marcel Štefančič: sredina je dvojna neprekinjena črta, polna trupelc povoženih ježkov in žab - in politikov, ki so se deklarirali kot sredinski.
V tem duhu berem razglas enih od mnogih wannabe politikov: "V povezovanju vidimo novo perspektivo. Naš cilj je, da skupaj presežemo to razdeljenost Slovenije na dva izključujoča (se) pola, kar hromi naše življenje."
Kaj res, novo perspektivo vidijo in nameravajo preseči razdeljenost? Aleluja! Zdaj lahko nehamo nervozno in neučakano odštevati dneve do volitev …
Čez noč (ali čez 83 noči)
V bistvu niti ni pomembno, pri kateri stranki sem pobral ta citat. Lahko bi ga namreč pri katerikoli ali vsaj marsikateri na desnici. Na desnici se vsi hočejo povezovati z vsemi. Na desnici so vsi spravljivi in ekumenični. Na desnici vsi hočejo biti sredina. Na desnici vsi hočejo biti ne levi ne desni. In to zato, ker ne brez oprijemljive, racionalne podlage domnevajo, da gredo povprečnim, večinskim, vsega naveličanim volivcem ekstremi na živce in da bi na oblasti - in v opoziciji - raje videli normalne politike, ki delovanja svojih konkurentov ne bi kratkomalo prepovedali. In ki državljanov, ki podpirajo njihove rivale, tudi ne bi po kratkem postopku kar zamenjali.
Seveda pa ljudstvo ne more kar čez noč - oziroma čez 83 noči, ker tolikokrat še gremo spančkat do volitev - pozabiti na načelne, državljanske, demokratične zamere in politična, operativna razočaranja, ki nam jih politiki že dolga leta vcepljajo. Ne samo ta vlada in ne samo oblast, temveč politični razred nasploh.
Ekumenično in evangelijsko
Toda med strategijo prepričevanja volivcev aktualne vladne koalicije in strategijo trenutne opozicije je vendarle bistvena razlika. Vlada in njeni politični zavezniki - ki računajo na drobtinice z gospodarjeve mize - so tisti, ki širijo evangelijsko dobro sporočilo o povezovanju in združevanju, o preseganju razlik in nasprotij. Tako so jih naučile izkušnje. Zlasti te recentne izpred dveh let.
Ko je Šarčeva vlada odstopila - ali natančneje rečeno: ko je Šarec odstopil svojo vlado, ne da bi koalicijske partnerje kaj vprašal -, Janševa vlada nikoli ne bi prišla na oblast, če ne bi bili dve od petih strank dotedanje koalicije spravljivo, velikodušno, samopožrtvovalno in s kao najboljšimi nameni pripravljeni sprejeti evangelijsko dobro sporočilo o povezovanju in združevanju, o preseganju razlik in nasprotij.
Kobajagi konstruktivno
Čeprav se zdi ali se je vsaj zdelo, da so slovenski in morda ne samo slovenski volivci naklonjeni političnem pragmatizmu - češ, saj ni važno, kdo je na oblasti, samo da oblast pač funkcionira in da imamo državljani kaj od tega -, se je v nadaljevanju izkazalo, da ni čisto tako. Mnogi državljani so se kot volivci teh dveh kobajagi konstruktivnih strank počutili naplahtane. Volili so eno, potem pa na lepem dobili nekaj diametralno nasprotnega.
Zato je zdaj glavna mantra opozicije, da bodo po volitvah sodelovali s komerkoli, samo s strankami sedanje koalicije da ne bodo sodelovali. To zveni že dovolj prepričljivo, da lahko nadomešča konkretne in specifične predvolilne programe, ki jih še nimajo (zelo) izdelanih - in ki volivcev tako ali tako ne zanimajo pretirano. Da je antijanšizem postal prevladujoča in ne nazadnje prepričljiva platforma, je morda obžalovanja vredno, je pa seveda razumljivo. Tako pač je.
Noge narazen
Aktualne vladne stranke to seveda pridno izkoriščajo. Zato pridigajo o perspektivnosti sredine in preseganju razlik, o škodljivosti politične izključevalnosti, o sodelovanju vseh dobronamernih, o dobrobiti državljanov, o prihodnosti, viziji, blagostanju, če bomo vsi skupaj potegnili za isto stvar in bla-bla-bla.
Zato se zdaj vlada iztrčava s ponarejeno spravaškimi pozivi k sodelovanju. Zato zdaj na lepem povezovalna vlada poziva opozicijo k sodelovanju, čeprav jo je ves čas serijsko omalovaževala. Zato se tudi v druge strankarske zastave zakamuflirani privrženci te vlade predstavljajo kot namišljeni rešiteljski mostograditelji.
No, saj sem še ne tako davno v zvezi s tem napisal: Janšev odnos do opozicije spominja na nesrečen in patriarhalen zakonski jarem, v katerem mož vsak dan maltretira ženo - potem pa se na lepem spomni, da sta za razplod potrebna dva, in ji predlaga, naj dá noge narazen in misli na prihodnost Slovenije.
Zdaj lahko dodam samo še to: kar imejte to svojo sredino. Ne pomeni ne.