(PEKINŠKA RACA) Za dušo in želodec

Bojan Bauman Bojan Bauman
05.02.2022 06:01

Prek telefona me je vprašala, ali želim naročiti sok. Ko je prinesla hrano, pa je bila to priložnost za fotografiranje

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj

Preden sva se lotila hrane, si je bilo treba dobrote vnesti v telefon.

Bojan Bauman

To je bilo veselje za dušo in za želodec. Pravkar se vračam z večerje, v hotelskem lobiju pri tiskovnem središču gorskega predela Zhangjiakouja sva s kolegom zavila v kitajsko restavracijo. Green Dragon. V nasprotju z v naših krajih nepriljubljenim imenom prijetno domače zavetišče. Piše, da strežejo sečuanske jedi. Hitro so naju posedli za mizo, ki je s stekli zavarovana za vsakega gosta posebej. Zastekljen zaradi covida se sicer počutiš malo osamljenega, kot da bi imel kosilo v kabini. K domačijskosti v najinem primeru pripomore tudi, da smo gostje večinoma novinarji.

Prinesejo menija. S fotografijami krožnikov, na katerih so razne dobrote. Midva bi uvodoma nekaj spila. Kolega kitajsko pivo in tudi sam bi hmeljev napitek, a brez alkohola. Zdi se, da se natakarica za tako mojo željo ne zmeni, a kmalu že išče pomoč pri kolegici. Očitno je nastal šum v komunikaciji. Take zagate tukaj rešujemo s telefonom. V angleščini moram vanj diktirati, kaj želim, in program za prevajanje bo to spremenil v kitajščino.

Povem še enkrat, da bi brezalkoholno. Gospodična je zdrdrala nekaj kitajskega in mašinca me je vprašala, ali bi naročil sok. Pristal sem pri kokakoli, ki bi jo lahko naročil tudi brez prevajalnika. Kokakolo poznajo po vsem svetu in tudi na Kitajskem. Brezalkoholno pivo pa tam še ni uveljavljeno. Evo, ideje za kikstarterje. Tu verjetno takega piva ne poznajo, saj še "navadno pivo" očitno ponujajo šele, odkar so v vas prišli tujci.

Zdaj je treba izbrati še hrano. Lahko pečeno svinjino z zelenjavo? "Sir, ta jed je pekoča," dobim opozorilo. Kako pekoča? "70 odstotkov." Odneham, po presoji sogovornice je to preveč za moj evropski želodec. Naslednje jedi, ki sem jo izbral predvsem po videzu, niso imeli. Slednjič s flomastrom (ja, pogovarjamo se ob pomoči najsodobnejšega telefona, medtem ko jedi označujemo s flomastrom na s plastiko prevlečenem papirnatem meniju) odkljukam škampe na čiliju in popečenem zelenem popru.

"To je odlična izbira, dobro za vas," presodi mladenka. Pa saj so čiliji in poper najbolj pekoča stvar, ki se je v tistem trenutku spomnim. Kaj je bila torej zelenjava, ki je na fotografiji jedi videti tako nedolžna? Ne vem, mi pa je vse bolj jasno, da sem prišel v neki povsem drug svet. Glavna jed mi zadostuje, saj je že večer in v posteljo ni dobro s polnim želodcem.

Kolega je bil bolj pogumen in je naročil kislo-pekočo fižolovo juho, za glavno jed belo ribo v zelju, za poobedek pa palačinke z zelenjavo. Ko mu prinesejo, naročeno komajda spravijo na njegov del mize. Samo rib je toliko, da bi se lahko najedla dva lačna novinarja.

"Good luck," ga potreplja mimoidoči, medtem ko se s tem čudom na mizi fotografirava. Verjetno je tudi sam doživel nekaj podobnega in mu je ob pogledu na tujo zagato nekoliko lažje. Seveda nisva mogla vsega pojesti. Ostal pa je tako dober vtis o tej gostilni, da je dobil mesto celo v olimpijskem dnevniku. In gostilno sva že priporočila kolegom, tudi sama jo bova še obiskala. Tudi zato, ker vtisa niso pokvarili niti za pultom, ko sva plačala. Nekaj več kot 20 evrov na osebo. Najceneje, odkar sva v Zhangjiakouju, turističnem raju za 300 milijonov kitajskih smučarjev, ki morajo to šele postati.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta