Tomaž Ranc
Privilegij je, da imam iz časa vojne tudi osebno novinarsko izkušnjo. Pri poročanju leta 1991 za Koroški radio, katerega sodelavec sem bil sicer že od drugega letnika srednje šole, je šlo za preprost novinarski impulz rosno mladega, dvajsetletnega novinarja, ki je želel akcijo in z informacijami pomagati terenskih informacij lačnim Korošcem, za katere je bil radio nepogrešljiv vir. Zanimalo jih je, kaj se dogaja, mnogi so imeli tam svoje bližnje. Bo vojna ali bo mir? Bodo žrtve in koliko jih bo? Kako daleč bo šla vojska, bomo ubranili plebiscitno odločitev?
Poklical sem na radio, in gremo, že sem bil na terenu. Takrat sem šele začel študirati na fakulteti in to poročanje je neizbrisljiv izpit. To ni bilo herojstvo, heroji so bili Korošci, ki so bili v uniformah in pred puškinimi cevmi mnogo bolje oboroženega nasprotnika na Holmcu, Viču ali so se podili med karavlami po Strojni in drugod in branili plebiscitno odločitev. Od domačih je bil med njimi sestrin mož. Prav nič ni bilo takrat samoumevno.
Resda sem tudi sam - z današnje optike je morda tako - nepremišljeno v želji po novici rinil pred puškine cevi. Na Viču, recimo, kjer sta se iz oči v oči srečala pogajalca, so me zagotovo imeli na muhi - kaj, če bi se komu, v kot struna napetem vojnem ozračju, ki sem ga takrat začutil - "strgalo" in bi pritisnil na petelina? Pogajalca sta me, zavedajoč se situacije, pognala vstran, češ kaj zdaj, kreten, rineš blizu, a takrat o tveganju nisem razmišljal. Več terenskih dni imam. Spominjam se tudi zmedenih obrazov, na Holmcu je po mojem javljanju v živo pri nekem kmetu skoraj pregorel telefon, pa brezvoljnih zveznih policistov na starem igrišču v Dravogradu, ki so jih pošiljali na mejo, zvoka migov, ki ga je v eter potegnil mikrofon radijskega soborca Roka Tamšeta, in še mnogo drugega. Pri vklopih smo veliko improvizirali, tako nama je s tehnikom Igorjem Krištofelcem ob spremljanju umika kolone vojaških oklepnikov nad gostilno Murko na Legnu v Slovenj Gradcu - zakuhal beli službeni jugo. Še ta udarec, ampak takrat smo bili že mirnejši. V desetdnevni vojni sta zmagali edinstvena in neponovljiva odločnost in enotnost slovenskega naroda v nekem zgodovinskem trenutku, kaj lahko pa bi se končalo tudi drugače.
A ta vojna se mi je nenačrtno zavlekla še v pozna devetdeseta v čas afere Vič-Holmec, takrat že kot novinarju TV Slovenija, ko so jo povsem po nepotrebnem zlorabili, iz lepe skupne zmage naredili afero in me zaradi novinarskega dela in poročanja o aferi celo nezakonito nadzirali, pa sem le branil koroške osamosvojitelje, da med vojno niso kradli, ropali in streljali ujetnikov, ker to preprosto ni bilo res. Po večletnem pravdanju sem ob pomoči odvetniške družbe Čeferin dobil civilno tožbo na sodišču. Zmaga Korošcev in naše takratno radijsko in kasnejše televizijsko poročanje sta bila čista kot solza, kakršna je bila tudi naša pot v samostojnost, in ob 30- letnici si želim, da vojna ne bi delila, ampak s ponosom povezovala. Dobili smo jo vsi, poklon pa vsem žrtvam in njihovim svojcem.
Je pa Koroška žal dala tudi novinarsko žrtev v balkanski moriji – Ravenčan Alojz Krivograd - Futy, srčni fotograf in naša novinarska zver in "ekstra model", ki se je po Koroškem vozil z na fronti prestreljenim avtom, se pri svojem reporterskem delu na Hrvaškem in Bosni ni ustavil – napovedoval je, da saj ko bo tukaj konec, gremo pa še naprej na Kosovo ... On je šel za novinarstvo do konca. V Foči je bil po vseh verjetnih podatkih leta 1992 tudi zajet in ubit. Žal se vojno novinarstvo in teptanje tega častnega poklica, ki je pogosto zlorabljen, v času socialnih omrežij pa tudi razvrednoten, v svetu še nista končala. Se sploh bosta kdaj? Zakaj je moral Futy umreti? Bi lahko bil Futy jaz takrat na Viču? O tem se takrat, ko se dogaja, novinar običajno ne sprašuje. Leta 1991 se zagotovo nisem, ko je bila vojna, je bila vojna za vse.
