Šolanje na daljavo
Rada bi delila nekaj pogledov, kako lahko odrasli v zahtevnem času podpremo in pomagamo otrokom in mladostnikom v šolah - kaj je tisto, kar dodatno in vedno bolj potrebujejo, da bi njihov razvoj tekel s čim manj negativnimi posledicami. Potrebujejo zaupanje, optimizem, stabilnega odraslega, ki bo otroka pomiril in ne s svojo jezo in nezadovoljstvom še dodatno vznemiril. Premnogo otrok je dnevno izpostavljenih pogovorom in komentarjem odraslih, ki jih spremljajo jeza, ogorčenje, splošno nezadovoljstvo, obsojanje in nestrpno ločevanje na nas in vas. Otroci so negativni klimi izpostavljeni iz dneva v dan, začenjajo jo posnemati, ji vedno bolj verjeti in jo občutiti. Ampak niso je dolžni prevzemati in ne bi je smeli. Posledice bodo hude, če se odrasli ne bomo zaustavili v tem, da svoja nezadovoljstva, občutke ujetosti, kot da se nič ne da spremeniti, strahove ali že premnogokrat sprejeta splošna družbena malodušja delimo z otroki, ki tega ne zmorejo sprejeti. Oni tudi niso odgovorni za reševanje nesoglasij med starši, šolo, sistemom, ki so jim dandanes še dodatno izpostavljeni nekateri. Saj razumejo vzdušje in emocije. Verjeti začnejo temu, kar od odraslih slišijo v okolju, kjer preživijo največ časa in s katerim se najpogosteje identificirajo - doma in v šoli. Teme, ki so domena odraslega sveta, naj tam ostanejo. Od odraslih potrebujejo pomiritev, spodbude, občutek zaupanja, da je mogoča preusmeritev na aktivnosti, ki prinašajo pozitivna čustva, v njih vzbujajo občutek lastne vrednosti, zaupanje v življenje, ljubezni, harmonije, razvijanja lastne ustvarjalnosti, krepitve sočutnosti in aktivnega učenja. In ko je kriza, s kakršno se nedvomno in ne preveč učinkovito soočamo dandanes, bi se vse to moralo še dodatno okrepiti, saj so potrebe po tem, prav v vseh nas, še toliko večje. Otrokom posvetimo kakovosten čas, ki nas bo skupno polnil.
Kot odrasla oseba, bodisi kot starš bodisi kot učitelj, se vprašajmo, ali dnevno sodelujemo z otroki in mladostniki na način, da jim pomagamo zadovoljevati psihološke potrebe, ki prinašajo duševno zdravje vsem, tudi nam? Živimo v težkih časih, prav vsi. Energijo in notranjo moč potrebujemo že zdaj in še jo bomo, zato je nujno razmišljati in delovati na način, ki nam bo to prinašal ter ne jemal. Nihče drug, noben sistem, noben zakon, noben sosed in noben ukrep nam ne morejo prinesti notranjega zadovoljstva in ravnovesja, le mi sami. Zato sta naša naloga in odgovornost, da posebej skrbno izbiramo, kaj in koliko bomo brali ali gledali, s kom se bomo družili in o čem pogovarjali. Vsak dan se vprašajmo, ali delujem, razmišljam in sobivam tako, da vnašam mir ali nemir? Vsi imamo na voljo enako količino časa, od nas je odvisno, čemu ga namenimo. V zahtevnih časih množice informacij smo posebej nagovorjeni, da to skrbno upoštevamo. Na ta način bomo lahko pomagali sebi, kar je prvi pogoj, da lahko pomagamo drugim. Vznemirjen odrasli otroku ne more vnesti miru. Če hoče otroku dobro, se mora potruditi, da sam najde mir tudi v zahtevnejših trenutkih. Pa saj je mir vendar vrednota mnogih. Ko se pogovarjamo o miru kot eni od univerzalnih vrednot, nam kriteriji lastnega ugodja in udobja, bližnjic, borbe "kaj boš ti meni, ja, kdo pa si", kaj se meni da in kaj je naloga drugih ter podobna dokazovanja prevlade ne pomagajo, temveč nas odvračajo ter nam jemljejo tako potrebno notranje ravnovesje.
Vprašajmo se tudi, kaj je zares pomembno v življenju. Katere so moje temeljne vrednote? Živim tako tudi v bolj zahtevnih časih? Odgovori nas lahko spodbudijo k tvornim spremembam, ki krepijo duševno zdravje, celijo rane in zmanjšujejo napetosti v nas. In ne pozabimo, ko delamo dobro, se osmišljeno učimo ter nesebično delimo dobroto - svojo avtentičnost, ki ne škoduje drugim in smo je veliko na poti življenja izgubili - takrat res živimo. In te aktivnosti nas bodo vrnile v življenje, ki si ga želimo. S cinizmom, razočaranjem in razdvajanjem se lahko uničimo enako učinkovito kot z bombami. Moč naših misli je neizmerna, lahko je tvorna, a tudi uničujoča. To podpirajo tudi ugotovitve o delovanju naših možganov, ki jih premalo upoštevamo ali celo ne poznamo. Ljudje lahko učinkovito dosegamo cilje in zadovoljno delujemo le, ko je v našem življenju prisotna zadostna količina pozitivnih čustev. Če prevladujejo negativna čustva, delujemo na nižji ravni, kar se kaže v naših impulzivnih in preveč preprostih (primitivnih) odzivih, premlevanju negativnega, pomanjkanju volje, nezmožnosti doseganja zahtevnih ciljev in izgubi stika s samim seboj.
Še nekaj je, če želimo podpreti otroke v šolah, moramo podpreti in razumeti tudi učitelje, pomembne odrasle, ki otroke pomirjajo in jim dajejo stabilnost. Vse pogosteje zaradi izčrpanosti ob kriznih razmerah tudi učitelji doživljajo nemoč, utrujeni so in težko podpirajo otroke, kot bi si želeli. Vsak dan bolj se soočamo z resnimi in številnimi posledicami dela na daljavo pri otrocih in mladostnikih, nadaljujemo delo iz učilnice ob sočasnem delu na daljavo, dobivamo nove naloge, se trudimo biti podpora otrokom, motivatorji in jih ob pomanjkljivem predznanju kakovostno učiti. Nemogoče je, a ne, ker ne bi želeli. Če želiš kakovostno učiti, prepoznavati močna področja otrok in v učnem procesu zadovoljevati potrebe po varnosti, pripadnosti, ljubezni, spoštovanju, sobivanju in kompetentnosti ranjenih in od krize zaznamovanih otrok, potrebuješ čas in notranjo energijo. Odrasli bi to otrokom morali ponuditi. Zato je treba podpreti in sistemsko razbremeniti, npr. v obsegu obvezne učne snovi, ki se zaradi kriznih razmer lahko ponudi samo kot izbirna, tudi učitelje. Seveda so mogoče še druge rešitve. Kolikokrat rečemo, preveč drvimo, ustaviti se moramo! Kako naj človek prisluhne sebi, če hrupno drvi preko sebe. Trenutno je v šolah marsikje tako.
Ko učimo in složno prikimavamo, da so otroci naš največji zaklad, se moramo kot družba ustaviti in umiriti (na kar nas mimogrede nenehno opozarjajo tudi podnebne spremembe). Vedno obstaja več zornih kotov in vsak od nas nosi v sebi številne potenciale. Zdaj imamo priložnost, da to udejanjimo in skupaj, na ravni posameznika in celotne družbe, zrastemo. Saj si tega vendarle velika večina izmed nas tudi želi. Brez tega ne bo šlo! Tudi to je varnostni ukrep, le da tokrat duševnega zdravja otrok in celotne družbe. In ker želimo spremembo na bolje, bi morali delovati drugače.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
