Medvrstniško nasilje in sovražni govor na spletu: Ključni zdrav odnos do tehnologije in odgovorni starši

Ko govorimo o nasilju, ne smemo pozabiti na tistega na spletu, ki je precej kompleksno, dostikrat ga težje prepoznamo, tudi v luči lažne anonimnosti. Tudi zato je treba o tej vrsti nasilja in sovražnega govora govoriti vsaj tako glasno, kot to počnejo tisti, ki ga izvajajo. Tematika je v teh dneh v luči grožnje šolam, ki se je nedavno pojavila na spletu, še toliko bolj aktualna, diskurz o njej pa toliko bolj nujen. Ministrstvo za digitalno preobrazbo je v okviru meseca ozaveščanja o medvrstniškem nasilju in sovražnem govoru na spletu v ta namen organiziralo šest okroglih miz v šestih slovenskih mestnih občinah, tudi v Slovenj Gradcu.

Skrhan trikotnik starš-otrok-učitelj

"Meje med dovoljenim in prepovedanim se brišejo, vse postaja normalno, na spletu še toliko lažje. Ko hodimo po ulici, se ne zmerjamo, ampak se pozdravimo, smo strpni, medtem ko je internet poln sovražnih komentarjev, tudi tvitov vidnih članov družbe, ljudi, ki bi morali biti zgled drugim. Nekatere stvari niso le etično ali moralno sporne, gre za kazniva dejanja," pravi okrožna sodnica Valerija Matvos Jeromel, ki se tudi pri svojem poklicnem delu sooča s primeri spletnega nasilja. "Številke naraščajo, oblike se poglabljajo, postajajo vse hujše, vse manj je meja. Vsi imamo občutek, da se lahko skrijemo, smo anonimni, ampak v večini primerov to ni res in odkrijemo tistega, ki vrši nasilje." Da je poglavitni razlog, da se takšne oblike nasilja sploh pojavljajo, vzgoja staršev, pa je prepričan Robert Kovačič s Policijske postaje Slovenj Gradec, ki je osvetlil težave okoli pošiljanja neprimernih fotografij. "Dekle denimo zaupa svojemu fantu in mu pošlje intimne posnetke, nato se mogoče spreta, on pa to razpošlje naokrog. Tukaj je velika odgovornost na starših, da se v teh primerih pravilno odzovejo, se z otroki odkrito pogovorijo, razčistijo. Pomembno je tudi, da se ne prikrivajo informacije pred policijo. Vedno je mogoče priti do izvora." Družina je res najpomembnejši gradnik pri vzgoji otrok, a da je še kako pomembna tudi povezava starši–otroci oziroma mladostniki-učitelji, pa je prepričan Jure Lesjak, predstavnik Koroškega regionalnega stičišča nevladnih organizacij. "Ta trikotnik sodelovanja se vedno bolj ruši, na eni strani gre nezaupanje staršev v učitelje, večinoma neargumentirano in zaradi čustvenih vzgibov, ruši se pomen učiteljev, mlade pa se okaraktezira kot nezainteresirane," je dejal Lesjak in ob tem spomnil tudi na čase, ko še ni bilo pametnih telefonov, sovražni govor na raznih internetnih forumih pa da je bil še kako prisoten. "Nasilje ni nov pojav, ampak obstaja skozi vso zgodovino. Vsak človek je potencialno dober ali slab, odvisno od sistema, ki ga obkroža. Naš problem je sistem, ki od nas zahteva tekmovalnost, delavnost, vseprisotnost. A smo si tudi sami krivi, saj nam ni treba ob 11. zvečer gledati na telefon in odgovarjati na mejle."

Zanimiv vidik je izpostavila tudi Brigita Rapuc, pomočnica ravnatelja na Srednji zdravstveni šoli Slovenj Gradec, kjer je zaposlena v svetovalni službi. "Fantje odreagirajo drugače kot punce, oni se zmenijo, pri puncah je težje. Spletnega nasilja je bilo že pred covidom veliko, zdaj pa je posebej v porastu. Ko so bili otroci, mladostniki zaprti, so bili dosti več na telefonih, vse skupaj se je poglobilo, žaljivke, zbadanja … Zadnje čase se govori samo o pravicah. Kaj pa dolžnosti? Tega še odrasli včasih ne ločijo, kaj šele otroci." Gostje okrogle mize so sicer res odraščali v drugačnih časih, ko mobilnih telefonov in internetnega razmaha še ni bilo ali pa je bil ta v povojih, ob čemer vodja Kriznega centra za otroke in mladostnike Tadej Štaher opozarja, da so tudi takrat bili konflikti in da je prav, da so, pomembno pa je, da se na njih odzovemo pravilno in se z njimi naučimo ravnati. "Tehnologija je marsikaj prinesla, olajšala nam je življenje, obenem pa se je zabrisala meja med tem, kakšen je neki mladostnik na družbenem omrežju in kakšen v resničnem življenju. Mlade moramo navajati na zdrav odnos do tehnologije. Hočeš nočeš, tukaj je, imamo jo, odgovornost vsakega izmed nas pa je, kaj bomo z njo naredili," je prepričan Štaher. "Ko k nam prihajajo otroci na svetovanje ali pri nas bivajo, slišimo veliko zgodb, v oči pa bode brezbrižnost. Na spletu smo dnevno bombardirani s slikovnim in drugim materialom, sploh ne znamo vzpostaviti pravega odnosa do teh vsebin. Postali smo neobčutljivi. Pri nas imajo otroci omejeno uporabo telefona in interneta, v nekaterih primerih tudi prepovedano. Takrat doživijo mini digitalni detoks. Ob tem nekateri doživijo večjo dramo kot na primer zaradi nasilja v družini, zaradi katerega so denimo pri nas."

Otroci vidijo, kaj starši počnejo na spletu

Ob vsem tem dogajanju na spletu je še kako pomembna preventiva, so bili jasni gostje okrogle mize. Brigita Rapuc je poudarila, kako pomembno je, da mladostniki dobijo informacije tudi z drugih strani, ne le od učiteljev, in da se tudi starši, ko za njih organizirajo kakšna predavanja, teh udeležijo. Zanimivo in precej svežo izkušnjo je ob tem izpostavil Kovačič, ko se je udeležil roditeljskega sestanka za svojega otroka, na katerem so se pogovarjali ravno o teh in še nekaterih drugih temah, prišlo pa je le dobrih 20 staršev od približno 90. "Če starši doma vseskozi nalagajo fotografije na svoj profil na družbenih omrežjih, je otrok bolj potencialna žrtev kot pa nekdo, ki ga nikoli ni bilo na spletu. Vloga staršev je velika, otroci vidijo, kaj mi počnemo na spletu in koliko časa ga uporabljamo." Da je manko ravno v izobraževanju staršev, je prepričana tudi Valerija Matvos Jeromel, ki pravi, da bomo le tako vzgojili zdrave odrasle, ki bodo živeli v varni skupnosti. "Ne pa da odpremo facebook profil in se usuje kup stvari, ki jih nočemo ne videti ne slišati."