Prav takrat, ko bi morala košarkarska sezona zacveteti, ko so se bližali boji za prvaka, napredovanja ali obstanek, je ugasnila zaradi epidemije koronavirusa. "Virus je udaril v najslabšem možnem trenutku, ko pokrovitelji in širša javnost končno vržejo oko na rezultate," ugotavlja predsednik KK Šentjur Dušan Debenak. Prihajajo tudi prve ocene finančne škode. "Vsaj 100.000 evrov znaša pri nas," je izračunal Kristijan Novak, predsednik KK Rogaška.
Plače le do 15. marca
Čeprav sta kluba s čvrsto bazo domačih navijačev, Rogaška je s povprečno 533 gledalci celo prednjačila v prvi ligi, je izpad dohodka najbolj vezan na priprtje sponzorskih pipic. A najhuje morda šele pride. "Številni pokrovitelji prihajajo iz turistične branže. Kaj bo v Laškem in Podčetrtku, ki ju sponzorirajo terme?" se sprašuje Debenak: "Terme so zaprte, dobile bodo državno pomoč, nekaj ljudi bo najbrž pristalo na cesti … Kako naj si ti direktorji potem drznejo sponzorirati košarko?" Podobno ugotavlja Novak: "Naši sponzorji prispevajo od 5000 do 30.000 evrov, a številni so vezani na posle v tujini. Ne moreš pričakovati, da boš od njih še naprej dobival denar, ko pa imajo delavce na čakanju in podobno."
120
ljudi, maksimalno 150, v Sloveniji živi od košarke.
533
gledalcev ima povprečno Rogaška, največ med prvoligaši.
1500
evrov neto plače si želijo košarkarji pri Šentjurju.
75 do 80
odstotkov dogovorjenega zneska za letos so prejeli košarkarji.
20.000
evrov lahko stane ena tekma prve lige.
100.000
evrov minusa je Rogaški pridelal koronavirus.
300.000
evrov proračuna je treba imeti za obstanek v prvi ligi.
30, 40, tudi 50
odstotkov nižje proračune pričakujejo prvoligaši v prihodnje.
Pokrovitelji bogati prijatelji s čutom za okolico
Trditev, da je koronavirus v slovensko košarko prinesel težave, Debenak sicer dopolni z ugotovitvijo, da je bilo v sistemu že prej nekaj narobe, epidemija pa je vse skupaj le še razgalila: "Košarka v Sloveniji je enostavno predraga. Gospodarstvo je ne more podpreti. In tako se vsako leto, ne samo letos, pogovarjamo o tem, da klubi životarijo in gledajo, kako naprej. Razvojnega preboja v zadnjih letih pa ni bilo nobenega." Vse skupaj poslabša sistem prvoligaškega tekmovanja, kjer prvi del ne šteje nič. Raj za stave? Seveda. A gre tudi za izgubo časa in denarja.
Večji uspehi, večja "bula"
Marsikatera floskula iz sveta košarke se uresniči prav na primerih klubov iz manjših krajev, kot sta Šentjur ali Rogaška Slatina. "Na mladinski pogon se ne moreš zanašati popolnoma, saj marsikateri talentirani fantje dajo prednost študiju in pri 19 letih odidejo v univerzitetna mesta. Janez Rajgelj (direktor Slovana, nekoč tudi evroligaške Olimpije) mi tudi vedno reče, da bo kakovost pripeljala gledalce. Ja, morda v Ljubljani, kjer so razvajeni. V manjših krajih pa ljudje ne pridejo zaradi ne vem kakšne kakovosti igre, pač pa zaradi lokalnih derbijev, rivalstva," ugotavlja Debenak.
Tragika slovenske košarke
Ob takšnih izkušnjah klubi ne morejo biti optimistični, sploh, ker se jim tokrat, za razliko od omenjene šentjurske zgodbe, minus obeta že vnaprej. "Vse pogodbe s pokrovitelji bo treba na novo definirati. Lahko se zgodi, da bomo klubi proračune znižali za 30, 40 ali 50 odstotkov. Vprašanje je tudi, kako se bo ta psihoza poznala pri otrocih. Starši jih morda septembra ne bodo želeli vpisati v kontaktne športe, klubi smo pa od vadnin zelo odvisni," opozarja Novak. Optimist bi v teh razmerah skušal najti vsaj nekaj dobrega – klubi se bodo ob pomanjkanju sredstev bolj posvetili razvoju mladincev, jih skušali hitreje vpeljati v člansko vrsto. Ali ne? Ne, ne. Debenak odkimava: "Predsednik Zlatoroga je pred dnevi priznal, da bodo prvi del, ki nič ne šteje, res odigrali z mladimi. A v drugem delu bodo za nekaj mesecev angažirali Američane in poskrbeli za obstanek v ligi. Prvi del je brez zveze, ker nič ne šteje. Namenjen je samo polnjenju proračuna. To je tragika naše košarke."