Čeprav ima kapetanski trak, je rezerva. A nič zato, če v igro prihaja s klopi. Svoj doprinos redno prispeva. Na kvalifikacijskem turnirju za olimpijske igre v Kaunasu je v 17 minutah na tekmo dosegel šest točk, 2,8 skoka in 2,3 podaje. Še več vreden, a težje merljiv je njegov prispevek v obrambi. Ko je imel zaradi osebnih napak težave Mike Tobey, se je Edo Murić preselil na položaj centra – in težave so se začele tudi za 15 cm višjega Jonasa Valančiunasa.
"Pokazali smo, da imamo veliko srce, da nismo sebični. Če komu ne gre v napadu, daje vse od sebe v obrambi. To dela ekipo. Vsi vlečemo v eno stran, to je najbolj pomembno. Smo mlada ekipa, uživam vsako sekundo z njimi, upam, da bomo uživali še v kakšnem uspehu," se že veseli nadaljevanja slovenske pravljice v Tokiu. "Kar smo delali do zdaj, se je dobro obneslo. Ni razloga, da ne bi tako delali še naprej. Gremo na Japonsko; ne na izlet, temveč narediti odmeven izid." Da bodo tam po novih, strogih pravilih zaprti v olimpijski vasi, ga ne moti preveč: "Morda je pa to še dodatna stvar, ki nas bo držala osredotočene."
To bo kar potrebno, če želijo Slovenci napredovati iz skupine z obema najboljšima reprezentancama zadnjega SP, kamor se sami niti uvrstili niso. "Argentinci so vsako leto močnejši in močnejši. Na zadnjem svetovnem prvenstvu so skoraj šli do konca. Po drugi strani bo pri Špancih to slovo ene zlate generacije. Nato bodo verjetno trije ali štirje igralci končali reprezentančno pot, zato bodo zagotovo od sebe dali vse. Ob tem so tu še Japonci. Resda so neznanka, a glede na to, da igrajo doma, bodo iskali priložnosti," ocenjuje Murić in poudarja, da je prvi cilj napredovati iz skupine.
Potem pa so dovoljene tudi sanje o medalji. Razen če pot prekrižajo ZDA. No, da tudi te niso nepremagljive, je na pripravljalni tekmi dokazala Nigerija. Reprezentanci Slovenije in ZDA sta nazadnje igrali na SP v Barceloni septembra 2014, ko so bili Američani boljši s 119:76. Murić je eden od petih aktualnih reprezentantov (ob Zoranu Dragiću, Jaki Blažiču, Klemnu Prepeliču in Alekseju Nikoliću), ki se je te tekme udeležil. Dosegel je tudi zaključni koš za Slovenijo. "Takrat sem komaj čakal. Prvič sem igral proti košarkarjem, ki sem jih sicer gledal samo na kakšnih posnetkih. To je bilo kakšne tri ali štiri nivoje nad nami, kar se tiče fizične moči. So tekli, skakali, ljudje so jih gledali, kot da so na steroidih. Tudi v Tokiu upam na ta dvoboj, a šele v finalu."
Na tržnici je živahno
Da bodo misli jasne in osredotočenost na vrhuncu, sta dva reprezentanta pred potjo na olimpijske igre že rešila svoj dotlej neznan klubski status. Gregor Hrovat (7,8 točke in 2,3 skoka na tekmo na olimpijskih kvalifikacijah) ostaja v Franciji, a se iz Choleta seli v Elan Bearnais (nekdanji Pau Orthez), Jakob Čebašek (5,3 točke na tekmo) pa se iz romunskega Dinama Bukarešta odpravlja v belgijski Leuven. Nova kluba imata tudi občasna reprezentanta Miha Lapornik in Blaž Mesiček. Prvi bo odslej nastopal za madžarski Debrecen, drugi za grški Kolossos.
No, Slovenci Američane skrbno spremljajo že zdaj in Muriću ni ušla misel ameriškega selektorja Gregga Popovicha, da če okrog Dončića postaviš štiri garače, dobiš prekleto dobro ekipo, kar Slovenija tudi je. "To je vse res. Če imaš takega vodjo, se mu mora ekipa podrediti. Ne smeš iskati individualnih priložnosti, ampak delati za uspeh ekipe. Vemo, kdo je glavni in kako mu pomagati. To je dober recept za uspeh Slovenije," zaključi Murić.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
