Zapornikom sporočil: vedno je pot v življenju

K vam v zapor sem prišel, da bi vam povedal, da čeprav sem od svojega 23. leta na invalidskem vozičku, gledam na življenje pozitivno, imam veliko volje in motivacije, odprla se mi je nova življenjska pot. Zato vam sporočam, da je vedno pot, če smo vztrajni in pozitivni, zato tako razmišljajte, ne glede na to, da ste trenutno v zaporu," je v Zavodu za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora Celje povedal nekdanji judoist in tetraplegik, 30-letni Luka Plavčak iz Rogatca, ki pa je velik del življenja preživel v Celju. V zapor je prišel skupaj s svojimi prijatelji iz celjskega društva Vozim, katerega ambasador je, z osebnim asistentom, ki mu pomaga v vsakodnevnem življenju, in s svojim zvestim spremljevalcem, triletnim labradorcem Bonom, ki je njegov pomočnik. Društvo Vozim je namreč na povabilo direktorja zapora Tomaža Bračka organiziralo delavnico z naslovom Alkohol = sprememba življenja, saj so lahko hujše posledice uživanja alkohola tudi trajna invalidnost.

Zaporniška deteljica za srečo

​Želeli si je le umreti

​Usodna noč 8. avgusta 2013 pa je njegovo življenje korenito spremenila. "Po zabavi smo se ponoči s prijatelji odločili, da gremo v morje, kar smo pogosto počeli. Vendar sem tedaj, zelo dobre volje, razigran in pod vplivom alkohola, pozabil preveriti, ali lahko varno skočim v morje na glavo. Voda je bila visoka le pol metra, zato sem si zlomil vratno hrbtenico. Ko so me prijatelji vlekli iz vode, sem jim sicer rekel, da me boli vrat, a da naj me peljejo domov, da se bom naspal, in bo vse v redu. Oni pa so jokali. Nič mi ni bilo jasno. Prvih sedem dni v bolnici, kjer so me dajali v umetno komo, me zbujali in spet dajali v komo, sem ugotovil, da se ne morem premikati. Zato sem si želel samo umreti. Ko so k meni prihajali domači in jokali, sem vedel, da je res hudo z mano, da bom ostal invalid. Najbolj me je prizadelo, ko sem videl jokati očeta. A me je na nek način streznilo. Rekel sem si, da bom pa ja nek 'dedc' in se bom postavil na noge, ne sicer dobesedno, ampak nazaj v življenje. Da pa ja ne morem dovoliti, da moj oče joče zaradi mene," je še povedal Luka. Po bolnišničnem zdravljenju je sledila nekajmesečna rehabilitacija v Zavodu Soča v Ljubljani, tam so Luko naučili, kako živeti z mnogimi omejitvami. "Po Soči sem odšel živet k očetu v Celje, skupaj sva se marsikaj naučila, saj te šele realno življenje nauči, kako moraš najbolje krmariti na svoji poti. Šele po nesreči sem namreč spoznal, kaj je življenje in kaj od mene zahteva. Prej sem želel biti le postaven, imeti veliko denarja in dobro živeti, na življenje nisem znal pogledati z drugega zornega kota. Zdaj imam tudi punco, ukvarjam se s športom in moje življenje je znova polno," pravi Luka.

​Našel nov smisel

Luka je iskreno spregovoril tudi o svojih težavah z zdravjem: "Na rokah mi delujejo le tri mišice, a na srečo je to dovolj, da lahko sam jem, pijem, se vozim z vozičkom, ob sebi pa imam vedno svojega prijatelja asistenta, ki skrbi zame, svojega Bona, dekle in prijatelje. Od prsnih bradavic navzdol ne čutim ničesar, imam težave z uriniranjem in odvajanjem blata, spolnost pri meni poteka drugače kot pri zdravih moških, pogosto me zebe, ker je telo slabo prekrvljeno. V prvih letih invalidnosti sem imel tudi pogosto hude osebne stiske. ​Kljub vsemu pa sem našel nov smisel življenja, aktivno se ukvarjam s športom, in sicer z atletsko panogo metanje kija in igranjem ragbija. Ne znam vam povedati, kakšni občutki so me prevevali 2017., ko sem stal na atletskem stadionu v Londonu, saj sem se udeležil invalidskega svetovnega prvenstva v atletiki." S prijateljem Maticem Zupanom se Luka vsako leto udeleži dobrodelnega teka fundacije Wings for Life World Run, ki se ukvarja z raziskavami, da bi se našlo zdravilo zoper poškodbo hrbtenjače.