Darinko Kores Jacks
Pripraviti v abnormalnih časih protikoronskih ukrepov vsaj približno normalen festival? In to prav tisti, ki je vseh dosedanjih 24 let slovel po pestri in prepričljivi glasbeni ponudbi pa tudi (ali celo predvsem) po sproščeni družabnosti?
3
dnevi, 9 koncertov na glavnem odru, spremljevalni program in delavnice, a z omejenim številom publike
Že polkilometrski pohod od "starega placa" sredi kraja proti novemu, večjemu, a zaradi epidemioloških omejitev precej manjšemu številu obiskovalcev namenjenemu prireditvenemu prostoru pod šotorom pri stari tovarni Eta ni ravno vlival optimizma. Saj priložnostne table so usmerjale na jazz, a na stalnem kažipotu piše Gorje.
Prostor s perspektivo
Prometni znak nima namena svariti, da je tam gorjé. Kaže le pot proti bližnji vasi nesrečnega imena - z naglasom na prvem zlogu. Sploh pa ima novo prizorišče tudi potenciale za pokoronsko prihodnost; v predkoronski je bilo staro marsikdaj pretesno.
In na novem je iz gostinskega dela neoviran pogled proti odru. Organizatorji so imeli srečo, da so ujeli še zadnje dneve, preden je lokale s hrano in pijačo doletela hora legalis.
Četrtkov spored se je začel tradicionalno, z večjo domačo zasedbo. Big Band RTV Slovenija vodi Lojze Krajnčan, kot gostje so nastopili Jani Moder (kitara), Vid Ušeničnik (tolkala) in Petra Vidmar (pavke, marimba), kot solist na bobnih in violončelu ter avtor skladb pa dirigentov sin Kristijan Krajnčan. Njegova ustvarjalnost združuje jazzovsko, elektronsko, eksperimentalno in klasično glasbo ter njene minimalistične podaljške v sodobnost, ob impozantnem volumnu enega najstarejših in najbolj cenjenih velikih orkestrov pa pridobi dinamiko, ki se zlahka dotakne tudi sodobnega jazza manj vajenih ušes.
Nekoga smo pogrešali
Za italijansko-slovenski Ombak Trio je bil nastop v Cerknem sploh prvi, so pa že malce prej posneli ploščo. Izkušeni glasbeniki Giovanni Maier (violončelo), Stefano Giust (bobni) in Cene Resnik (saksofoni) so postregli s sofisticirano kombinatoriko občasno atonalnih, celo kakofoničnih pa spet harmonično ubranih, nikakor pa prenasičenih zvočnih linij blizu umirjenejšega free jazza.
Tudi zaključek prvega večera je bil družinsko obarvan. Član italijanskega kvarteta Young Shouts, ki ga vodi kontrabasistka Silvia Bolognesi, je namreč tudi njen sin Sergio Bolognesi (bobni) pa še Emanuele Marsico (trobenta, vokal) in Attilio Sepe (saksofon).
Njihovo glasbo navdihuje ameriški gospel, folk, še posebno pevka Bessie Jones (1902-1984), blues, popularni jazz sredine prejšnjega stoletja, navezuje se na bebop ... A avtorska predelava se spogleduje tudi z bolj razvezanimi pristopi sodobnega jazza, rezultat pa je spevna in estetsko dodelana nadgradnja.
Za uvod petkovega večera je nastopila nova zasedba znanih slovenskih glasbenikov Ground Rituals - Jani Moder (kitara), Marko Lasič (bobni), Igor Matković (trobenta, krilovka), Jošt Drašler (kontrabas). Njihovo sveže, a poglobljeno, na momente lirično raziskovanje zvočnih pokrajin deluje igrivo lucidno. Žal je manjkal idejni vodja, tolkalec Zlatko Kaučič, sicer v Cerknem redni gost. Še dva tedna prej je v Goriških Brdih pripravil festival sodobne glasbe, tokrat pa mu je udeležbo preprečila bolezen.
Švedski pihalec Mats Gustafsson (saksofoni, flavta) pogosto nastopa na slovenskih odrih; slovi po svojski energičnosti. Tokrat je z njim v duu Falling prvič pri nas nastopil avstrijski elektronik in vokalist (bolj recitator kot pevec) Christof Kurzmann. Njuna interakcija je delovala dokaj meditativno, kot postopen crescendo, ki se namesto nakazanih vrhuncev vedno znova zadrži in preide v novo stopnjevanje.
Maske (ni)so padle
Tudi ameriško-francosko-avstrijski trio Mopcut - Audrey Chen (glas, analogna elektronika), Julien Desprez (električna kitara), Lukas König (bobni, sintetizator) - je pri nas nastopil prvič.
Preplet z nemelodičnim scatom primerljivega vokala, industrijskemu in urbanemu hrupu sorodne amuzikalnosti ter kaotično zvenečega, a premišljeno koordiniranega zvočenja je predstavil avantgardistični eksperiment, ki očitno hoče bolj osupniti in spodbujati k razmisleku kot brezinteresno ugajati.
Delavnice okrnjene
Po številu udeležencev okrnjena ali zgolj preko interneta dostopna je bila večina tradicionalnih spremljevalnih dogodkov, fotografska delavnica je celo odpadla. Ne pa tudi razstava Slišim, vidim, ki jo je v Baru Gabrijel pripravila Nada Žgank. Da so težave kulturnih dogodkov v živo med marsikdaj pretiranimi, včasih celo nesmiselnimi ali diskriminatornimi protikoronskimi ukrepi skoraj nepremostljive, je opozorila tudi sobotna okrogla miza. Pohvalno pa je vsaj to, da sta se je - čeprav v pretežno defenzivni vlogi - udeležila predstavnica NIJZ in predstavnik ministrstva za kulturo.
V bivši Jugoslaviji je bil glavni maršal Tito. V njegovi ljudski armadi so se predvsem najnižji podčastniki - tisti z glavami v rdečih narekovajih (tako so bile videti oznake na epoletah) - občasno izživljali nad sonaborniki brez činov tako, da so jim ukazali nadeti si zaščitne obrazne maske. Odkar je v od koronske kuge ogroženi Sloveniji spet na oblasti "kaplar Tvito", moramo maske (resda manj neudobne) vse pogosteje nositi tudi civilisti. K sreči je bilo festivalsko občinstvo zares prizadeto šele zadnji dan, ko bi si moralo nadeti "nagobčnike" celo med sedenjem v avditoriju na varni razdalji od sosedov. Kar ni ravno prispevek k sproščenemu in hkrati zbranemu uživanju. Bi pa bil zato bolj obljuden gostinski del, a so prepolovili število stolov za mizami. Ob videoprojekcijah multimedijskega projekta Container Doxa (vodil ga je Dré A. Hočevar) in letošnjega zvočnega safarija pod vodstvom Boštjana Perovška za uvod v sobotni večer je bilo prizorišče dokaj neobljudeno, se je pa obisk povečal do največjega še dovoljenega ob koncertih v živo.
Stari znanec slovenskih odrov, ameriški bobnar (tokrat tudi pevec) Hamid Drake je v Cerknem nastopil tretjič, prvič pa ob njem avstrijska pianistka in vokalistka (uporablja tudi tehnike jodlanja, grlenega petja ...) Ingrid Schmoliner. Zelo po svoje se navezujeta na jazzovske in ljudske tradicije, na neki način tudi na klasiko, a z delno zamenjanima vlogama melodične in ritmične komponente. Prva deluje kot razgibano nizanje kratkih repetitivnih pasusov, druga kot preko celotne skladbe razvijajoč se kontinuum. Njun koncert je bil nedvomno eden od umetniških vrhuncev, je pa zahteval nekoliko več zbrane pozornosti.
Precej veseljaško je zvenelo nadaljevanje s prvim slovenskim koncertom avstrijsko-švedske zasedbe Koma Saxo 4 - Petter Eldh (kontrabas), Lukas König (bobni), Otis Sandsjö, Jonas Kullhammar (saksofoni). Izkazali so se s tekočo interakcijo, poudarjenimi sinkopami ter vseskozi živahno, vsaj v podtonih tudi zafrkantsko, vsekakor pa izvirno in zlahka poslušljivo avtorsko glasbo.
Sklepni koncert je bil svojevrstno presenečenje s plesnim pridihom. Nič naduto vzvišenega ni v glasbi septeta izkušenih domačih improvizatorjev mlajše srednje generacije, čeprav so si Vid Drašler (tolkala), Jošt Drašler in Tomaž Grom (kontrabas), Andrej Boštjančič - Ruda (električna kitara), Marko Jenič (violina), Andrej Fon in Jure Boršič (saksofoni) nadeli ime Oholo! Njihova izvirna glasba je tekoča fuzija preseka zgodovine jazza s pridihom afriških in drugih etničnih godb. Izvajajo pa jo nekako tako, kot da bi vsi člani klasičnega komornega orkestra ali jazzovskega comba ves čas hkrati igrali na polno, kot ob solističnih pasusih. Impresivno intenzivno.
Prav za konec se je na odru - prvič doslej - priklonila občinstvu še celotna ekipa organizatorjev in si prislužila buren aplavz. Seveda v upanju, da bo prihodnje leto situacija že dovolj normalna za izvedbo festivala v običajnem terminu, od 20. do 22. maja.
S težavami in omejitvami, a vendarle uspešno izvedeno
Ali bo lokacija stara ali nova, se še ne ve. Morda bi bila nova boljša tudi zaradi narodnoosvobodilne tradicije. Menda je namreč prav tam med drugo svetovno vojno potekal prvi postroj partizanske Vojkove brigade.
Vendarle nastop otrok
Na dosedanjih festivalih je bila posebna atrakcija predstavitev otroške delavnice. Pripraviti mlade zelo različnih starosti in glasbenih predznanj na konsistenten nastop seveda ni preprosto in zahteva kar nekaj skupinskega dela. A to je letos v fizični realnosti odpadlo, virtualni nadomestki na daljavo pa zaležejo komaj kaj. Mantorji Boštjan Gombač, Blaž Celarec in Žiga Golob so dogodek v soboto dopoldan pred hotelom torej zasnovali kot niz sprotnih improvizacij na temo preproste otroške pesmice, kar je omogočilo vsaj simbolično sodelovanje tudi manj veščim udeležencem. Seveda je izpadlo mnogo manj dodelano, a simpatično poučno.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
