Sekularne osebnosti morajo živeti dolgo in polno. Akademik Zorko Simčič, intelektualni očak slovenske diaspore, edini Prešernov nagrajenec med izseljenskimi književniki, danes praznuje devetindevetdesetletnico. Želimo mu stotico in želimo mu bistrega duha, kot ga ohranja do dandanašnjega. Kot osem let starejši Boris Pahor je pričevalec cele epohe slovenstva, najbolj turbulentnega stoletja. Ob tržaškem nestorju slovenske književnosti predstavlja ta patriarh emigrantske književnosti tisti dolgo zamolčevani, celo prepovedani del, ki je bil inkorporiran v celotni literarni kanon šele po osamosvojitvi. Še zmeraj me kdaj pokliče, kaj pokomentira, se živo zanima za svoj rodni Maribor. Moral bi biti njegov častni meščan. V bistvu je že. Tako kot se njemu poda ta naslov, se malokomu. Ni jih veliko, ki bi imeli tako kot on brezpogojno radi to mesto in ga tako spoštovali skozi čas.
Zdaj, ko se pripravljamo na 30. obletnico Slovenije, so spet aktualne in sveže Zorkove misli: "Vidim eno samo pot v slovensko prihodnost: da začnemo razmišljati, kaj se nam sploh dogaja in kaj sploh hočemo. Temeljne točke, ki bi utegnile prinesti s seboj preboj iz vrednostno razkrojenega slovenstva? Mislim, da ne bi bilo smiselno pričakovati kakšne fast solution prinašajoče metode, saj jih ni in jih ne bo, bi nam pa vsem kazalo vzeti v poštev vsaj naravne zakone in naravne kreposti. Vem, da se ob tej besedi celo marsikateri kristjan namrdne. Beseda krepost je izginila iz našega besednjaka, še bolj iz uporabe v življenju, in je danes samo še objekt ironizacije. Razumnost, pravičnost, srčnost in zmernost, trdne osnove za duševno in celo za telesno zdravje. Človek danes ne razmišlja in tako mu ne uspe in ne uspe odkriti, da vse naše tako moralne kakor ekonomske krize izhajajo iz prakrize razumnosti. Če nam ta rešitev zadiši preveč po svetopisemski Knjigi modrosti ali celo po katekizmu, pa se odpravimo do poganov, do Aristotela, še dlje, do Platona. In se ob starodavnih odkritjih streznimo. Druge poti ne vidim."
Po svojem polstoletnem samoizgnanstvu, kakor je pred leti napisal, se je leta 1994 z ženo in hčerama vrnil v Slovenijo. "Čutil sem se dolžnega priti, čeprav je bilo tvegano," je izjavil v enem od najinih prvih intervjujev, "toda so koraki v življenju, ki jih je še bolj tvegano ne narediti."
V intervjuju 2016. mi je o odnosu do pisateljev povedal, kakšno spoštovanje je bilo nekoč do njih. "S kakšnim ponosom mi je oče kot otroku recitiral Gregorčiča, s kakšnim spoštovanjem mi je na ulici pokazal Josipa Vandota! S kakšnim spoštovanjem smo prestopali prag Jurčičeve rojstne hiše! Kako mi je trepetalo srce, ko sem mladenič prvič potrkal na vrata Frana Saleškega Finžgarja. Res pa je, da smo tudi pisatelji sami krivi, če smo izgubili ugled. Naša kdaj nerazumljiva stališča, politična korektnost, kdaj celo nejasni odnosi do nacionalne identitete. Ali ne propagirajo globalizacije, multikulturizma in tez o koncu narodov celo nekateri iz literarne srenje? Ali se sploh zavedamo, kaj prinaša globalizacija v zadnji instanci? Ne mislim samo na izgubo jezika."
Je pač tako, da smo se leta 1991 osamosvojili, si priborili državo, a da se premalo zavedamo, kako ni rojstev brez poporodnih bolečin in da bomo te čutili še kar nekaj časa, pravi Zorko. Ko sem ga vprašala, v kakšni državi živimo in v kakšni bi si želeli živeti, mi je odgovoril: "V kulturnejši. Predvsem kar se kulture srca tiče."
Čestitke, dragi Zorko, iz vašega Maribora, "najbolj zanimivega mesta od vseh, v katerih mi je bilo dano živeti, bolj zanimivega kot Trst, Rim ali pozneje Buenos Aires". To nam je povedal januarja letos na pogovoru v Lutkovnem gledališču Maribor, tam, od koder je pred osmimi desetletji odšel v svet. Nesporno je Mariborčan, ki je o tem mestu povedal nekaj najlepših, najdragocenejših, najbolj poučnih misli.
Njegova živa navzočnost nas plemeniti, kajti je glasnik nekega drugega slovenstva, ki ga ne poznamo, in včasih se zdi, da imamo premalo volje, da bi ga spoznali. To sem zapisala ob njegovi 95-letnici. In še zmeraj drži. Vedno bolj. Berimo njegovega Človeka na obeh straneh stene, njegove Poslednje desete brate, Odhojene, Dohojene stopinje ... Prisluhnimo mu. Cenimo ga!
Obiščite spletno stran brez oglasov.
