Ali je slovenščina le še za vrtce in osnovne šole?

Kako ocenjujete nove poskuse anglizacije v našem univerzitetnem prostoru? Leta 2017 je uspelo obraniti slovenščino, posebno po zaslugi mariborskih slovenistov. Kako bo tokrat, vnovič ste v prvih bojnih vrstah, a močna je podpora SAZU in mnogih društev?
"Leta 2016, pa tudi že prej, so v slovenskem prostoru potekale intenzivne polemike v zvezi z rabo angleščine na slovenskih univerzah. S svojimi prispevki sem takrat želela pokazati na razliko med lažno in pristno internacionalizacijo v slovenskem univerzitetnem prostoru in opozoriti na načrtovano škodljivo zapostavljanje slovenščine kot učnega jezika na slovenskih univerzah. Polemike so se začele z mojim odzivom na razmišljanje tedanjega rektorja ljubljanske univerze Ivana Svetlika, ki se je ob podpori tedanje ministrice Maje Makovec Brenčič zavzemal za uvajanje študijskih programov v angleščini, češ da 'mora biti znanost internacionalna' - kot da taka dotlej že ne bi bila. V resnici pa je s tedanjo novelo zakona o visokem šolstvu, ki zaradi številnih protestov pozneje ni bila sprejeta, šlo za poskus, da bi študijski programi v angleščini nadomestili in izrinili slovenske. Takrat sem ostro izrazila svoje mnenje, da znanost nikoli ne postane univerzalna z zanikovanjem maternega in državnega jezika. Omenila sem, da če bi slovenska država zares želela podpirati slovensko znanost, bi ji morala prvič nameniti več denarja za raziskave, drugič pa sistematično okrepiti prevajanje slovenskih znanstvenih del v tuje jezike. Zapisala sem, da se morajo tuji študenti, ki prihajajo na študij v Slovenijo, naučiti slovenščine – tako kot se morajo naši študenti, ki želijo študirati v tujini, naučiti jezika države gostiteljice. Obenem sem opozorila na pravico slovenskih študentov, da na vseh stopnjah izobraževanja v Sloveniji uporabljajo svoj materni jezik, kar pomeni, da poslušajo predavanja v slovenščini, da v slovenščini opravljajo izpite, da v slovenščini pišejo svoja seminarska, diplomska, magistrska in doktorska dela. Pravica do rabe maternega jezika je – in še zlasti v lastni državi! – zame enaka pravici do pitne vode. Z rabo slovenščine ne gre le za materni jezik, temveč tudi za uradni, državni jezik, ki je obenem eden od enakopravnih jezikov Evropske unije.

Samoomejevanje v tujem jeziku

"Zoper ponižujoče odrinjanje slovenščine so tudi v zadnjem času protestirali slovenski akademiki (II. razred SAZU) in na nerazumne poskuse anglizacije je še posebej opozoril dr. Marko Jesenšek v Večeru (4. 7. 2019). A kako naj človek z lepo besedo prepriča univerzitetnike, da je njihovo podpiranje angleščine samo pot v navidezno gospostvo? Lepa beseda pri njih ne bo zalegla. Ti ljudje so za denar pripravljeni narediti vse. V resnici pa kršijo Ustavo Republike Slovenije in zlasti njen 11. člen, ki govori o rabi uradnega jezika v Republiki Sloveniji.
Jezikoslovci in drugi odlični poznavalci tujih jezikov se seveda zavedajo, da moramo tudi znanost in umetnost še naprej razvijati v slovenščini, ne pa, da ju začenjamo ustvarjati v tujih jezikih. Vedo, da se takrat, kadar se izražamo v tujem jeziku, samoomejujemo, saj večina od nas ni dvojezična, in da pristajamo tudi na drugačen kulturnozgodovinski kod. V primerjavi z maternimi govorci tujega jezika smo avtomatično v podrejenem položaju, saj vsega tistega, kar lahko suvereno izražamo v maternem jeziku, v tujem navadno ne moremo. A kaj nam vse to pomaga, če v slovenskem prostoru kot zblojeni kometi še kar naprej agresivno krožijo razni univerzitetni globalizatorji, ki ne le da nimajo nobenega kulturnozgodovinskega spomina in narodne zavesti, temveč se zaradi navideznega vzpona v svetu znanosti požvižgajo na jezikovno in kulturno pestrost Evrope, seveda pa tudi na slovenščino, ki je zanje hišni, dvoriščni in štedilniški jezik. Taki ljudje, ki sicer prejemajo plačo na slovenskih univerzah, tudi že dolgo sploh ne pišejo več v slovenščini. Zanje so tisti slovenski akademiki, ki opozarjajo na škodljivo anglizacijo, le čudaški zbor, njihova mnenja pa imenujejo 'privatna'.
Kolega akademik Marko Jesenšek je iz časa ustanovitve prve slovenske univerze, Univerze v Ljubljani, navedel dejstvo, da smo bili Slovenci takrat ponosni na to, da bo slovenščina končno lahko postala 'ognjišče znanosti'. Danes pa jo na slovenskih univerzah spreminjajo v gnojišče."
Poznate mnogo konkretnih primerov poklekanja pred angleščino?
"Primeri, ko simpoziji in konference na univerzah in inštitutih brez prevajanja v slovenščino potekajo le še v angleščini, so že množični. Lani je na primer na FF Univerze v Ljubljani potekala mednarodna konferenca na temo iz slovenske književnosti, šlo je za pesništvo, na vabilu pa je pisalo, da bo konferenčni jezik le angleščina. Seveda sem bila med tistimi, ki so sodelovanje na tej konferenci takoj zavrnili. Na slovenski javni univerzi bi se torej morali počutiti kot drugorazredni državljani, nastopati bi morali samo v tujem jeziku in brez možnosti prevajanja, kar je danes tehnično sicer popolnoma izvedljivo. Na dveh slovenskih univerzah pa tudi šolamo prevajalce in tolmače za opravljanje takega dela. In zares čudno se mi zdi, da univerzitetniki, ki to počnejo, ne vidijo, da je tu nekaj zelo narobe. Namreč da bi na mednarodnih simpozijih, na katerih nastopajoči seveda lahko govorijo v tujih jezikih (in ne le v angleščini), morali zagotoviti prevajanje. In da bi moralo biti na plakatih, ki vabijo na take konference, poleg angleškega besedila objavljeno tudi slovensko. Gre samo za pravila obnašanja. Gre za izraz spoštovanja do maternega in državnega jezika.

Zakaj smejo ocenjevati samo tujci?

Javna agencija za raziskovalno dejavnost je prestopila Rubikon s predlogom, da bi prijave za raziskovalne projekte pisali le še v angleščini. Je mogoče pričakovati odpor akademske stroke?
"Predlog ARRS, da naj bi v prihodnosti slovenski raziskovalci svoje prijave na raziskovalne projekte pisali le še v angleščini, ker da bo to pocenilo in skrajšalo postopek, je seveda neprimeren. Slovenščino odriva v položaj drugorazrednega jezika. Gre pa za slovensko agencijo, ki razdeljuje denar slovenskih davkoplačevalcev. Ne gre za evropski, temveč za slovenski denar. Tak predlog so oblikovali z izgovorom, češ da so njihovi recenzenti le tujci. In tudi temu bi se lahko uprli – le zakaj smejo ocenjevati samo tujci? Mar doma nimamo odličnih, ustrezno usposobljenih strokovnjakov? Zame bi bilo normalno, če bi projektne prijave ocenjevala na primer en domači in en tuji strokovnjak. Za tujca naj bo na voljo angleški (ali nemški, francoski, ruski …) prevod, za Slovenca pa slovensko besedilo. A Slovenci se nadvse radi uklanjamo vsakemu mnenju, samo da prihaja iz tujine. Sama se spominjam, kako sem pred leti sodelovala pri enem od panelov, na katerem je naša programska raziskovalna skupina predstavljala svoj raziskovalni program, na vabilo in stroške ARRS pa nas je ocenjevala neka gospa iz Hrvaške. Že po nekaj njenih stavkih sem videla, da o tem, o čemer sprašuje, nima pojma. A prihajala je vendar iz tujine, zato je bilo njeno mnenje vnaprej upoštevano. Gre za poniglavost brez primere. To nenehno vsiljevanje angleščine in 'tujih ocenjevalcev' bi moralo izzvati upor, ne pa le večnega prilagajanja. Še zlasti zato, ker je pri delu univerzitetnikov s področja tehniških strok, taki pa so celo med senatorji ljubljanske univerze, razširjeno prepričanje, da bi bilo za slovenščino vendar dovolj, če bi v njej poučevali le na prvi bolonjski stopnji, za drugo in tretjo pa bi bila že bolj primerna angleščina. In zakaj ne bi slovenščine potemtakem kar ukinili – ali pa povedali, da je dovolj dobra za vrtce, osnovne in srednje šole, univerze pa so že tako globalizirane, da naj tam poteka pouk le še v angleščini?! Tako namreč menijo slovenski klečeplazniki."

Slovenska politika bi morala skrbeti za slovenistiko

Na letošnjem, 55. Seminarju slovenskega jezika, literature in kulture je Elizabeta Jenko z dunajske slovenistike na mednarodni konferenci opozorila na kritičen položaj študija slovenščine na avstrijskih univerzah. Kot prva gostujoča profesorica na Dunaju položaj dobro poznate in že pred mnogimi leti ste opozarjali slovenske oblasti na probleme s kadrovsko infrastrukturo, ki so zdaj resnično skrb zbujajoči. Kaj predlagate in kdo je glavni krivec?
"Še iz časa, ko sem bila prva gostujoča profesorica iz Slovenije na dunajski slavistiki, v okviru katere še vedno poteka tudi študij slovenščine, se spominjam, da so se tam izgovarjali, da imajo premalo študentov slovenščine. Študentov pa je bilo malo, ker za slovenistiko niso hoteli razpisati stalnega mesta za habilitiranega rednega profesorja tako, kot so ga na primer za druge slovanske jezike, kulture in literature. Da pa bi slovenistični študenti lahko opravljali izpite, so se začeli na tamkajšnji univerzi reševati tako, da so razpisovali slovenistične gostujoče profesure za vsak semester posebej, kar delajo še danes. Toda za mesto in razvoj slovenistike na tuji univerzi to nikakor ni dovolj. Slovenistika bi tam morala imeti nekoga, ki bi zares v celoti skrbel zanjo, in vse to bi moral/-a pokrivati redni/-a profesor/-ica. Zgolj lektorat slovenščine ni dovolj. Ker pa je Slovenija sosednja država Avstrije, bi Avstrijci za to res morali poskrbeti. Z naše, slovenske strani pa bi za to morala poskrbeti tudi slovenska politika, saj živi v Avstriji tudi slovenska manjšina. Toda tega v vseh dolgih letih niso naredili. Takrat, ko sem se v zvezi s tem kritično oglašala jaz, so mi na ministrstvu za šolstvo obljubili, da bo gotovo boljše 'zdaj, ko bo na Dunaj na diplomatski obisk odpotoval Janez Drnovšek', ki naj bi se zavzel tudi za študij slovenistike na tamkajšnji univerzi. Zdaj pa si lahko izračunamo, koliko časa je že minilo od tedanjih praznih obljub."