Ted Bundy (1946–1989) je bil eden tistih razvpitih serijskih morilcev v ZDA, čigar zgodbo so mediji mrzlično pokrivali in zato je bilo njegovo življenje kot naročeno za filmsko predelavo. Postavni Američan je bil sila intriganten lik: četudi je imela policija neizpodbitne dokaze o njegovih krutih umorih, je sam praktično do konca sodnega procesa, na katerem je bil obsojen na smrtno kazen, še vedno razglašal svojo nedolžnost, in to celo svojim najbližjim družinskim članom, ki jim je s svojim šarmom in karizmo vseskozi dajal vtis prijaznega družinskega človeka. Ni presenetljivo, da so o Bundyju od njegove smrti leta 1989 posneli že osem filmov – a nobenega zares odmevnega. Prav zato je zdaj nastal celovečerec Čista zloba (Extremely Wicked, Shockingly Evil and Vile) režiserja Joeja Berlingerja, v katerem se je v kožo morilca vživel Zac Efron. Zvezdniško usmerjenost filma poudarja še kopica drugih znanih imen, od vidnih stranskih vlog Lily Collins (Okja, Ogledalce, ogledalce) in Kaye Scodelario (Viharni vrh, Pirati s Karibov) pa do manjših zvezdniških vložkov Johna Malkovicha ter celo Jamesa Hetfielda, frontmana skupine Metallica, ki je dolgoletno prijateljstvo z režiserjem Berlingerjem zdaj kronal s svojo prvo igrano vlogo svoje dolge kariere.
Film se osredotoča na tisti najbolj intriganten del Bundyjeve zgodbe – dejstvo, da je morilec svoja grozodejstva dolgo časa uspešno skrival pred svojo soprogo, do katere je vedno bil izjemno ljubeč, čeprav je na drugi strani mladenkam sekal glave in se znašal nad njihovimi trupli. Ta dvojna identiteta krutih morilcev, ki so v prostem času ljubeči možje, je seveda zelo pogost motiv kriminalnih filmov. Čista zloba nosi odmeve celovečercev, kot so Psiho (1960), Dobri fantje (Goodfellas, 1990), Sopranovi (1997–2007), Ledeni mož (The Iceman, 2012) in Črna maša (Black Mass, 2015). A za razliko od omenjenih filmov, ki so se večinoma osredotočali na grozljive zločine svojih protagonistov, nas Čista zloba umesti v perspektivo Bundyjeve soproge in poskuša tudi nas same zapeljati v iluzijo morilčevih laži in izgovorov, ki jih poganja Efronova zvezdniška karizma. V filmu praktično ne vidimo Bundyjevih umorov in zločinov, tako da vsaj za trenutek celo sami posumimo, da je vse skupaj teorija zarote, ki so jo oblasti umetno sestavile, da bi čimprej razrešile serijo nenavadnih umorov. Vendarle pa Berlinger ne uspe vztrajati pri tej perspektivi in film kmalu spreobrne v dokaj običajno sodno dramo, v kateri se Bundy sam zagovarja pred neimpresionirano poroto, kar postane tudi glavni fokus pripovedi.
Prav zaradi tega, ker Berlinger ne izpili svojega izhodiščnega koncepta iz Čiste zlobe kot filma o serijskih morilcih ne uspe izvleči kaj bistveno novega. Še vedno gre za povsem gledljiv film, ki zaradi svoje dialoške narave morda celo bolj kot v kino sodi na televizijo – in tudi ni naključje, da se je film znašel v ponudbi Netflixa, pa čeprav ga v mnogih državah (tudi pri nas) predvajajo na rednem sporedu multipleksov. Čista zloba vsekakor dokazuje, da filmi o serijskih morilcih kljub dolgi zgodovini izdelkov na to temo še vedno nosijo svoj čar. Sociopatska narava teh storilcev še vedno daje intrigantno gradivo za razvoj filmskega lika, vseeno pa ostaja občutek, da se nekje v jedru skriva veliko boljši film, kot ga je uspel posneti Berlinger.
Bundyjeva zgodba nosi pomembno moralno sporočilo o sodobni družbi, ki preveč pomembnosti vlaga v zunanji videz, tudi za ceno spregleda popolne moralne izprijenosti. To sporočilo v Čisti zlobi do gledalca pricepeta bolj v zametkih, zato film ostaja zgolj preprosta žanrska zgodba o enem izmed mnogih Jackov Razparačev sodobne dobe, ki jim je v 20. stoletju uspelo storiti mnoga grozodejstva tik preden so na sceno stopile sodobne forenzične metode.
