Cristina Battocletti: "Politiki, ki mislijo, da je kultura ničvredna, bodo ubili narod"

Na začetku romana Hudičevo ogrinjalo govorite o domovini – heimatu. V današnjih časih nosi ta beseda tudi težke zvene izključevanja. Kaj vam pomeni?
Zame ni nič podobnega občutenjem, ki me spremljajo, ko sem v Furlaniji Julijski Krajini. Gre za občutek žalosti in sreče hkrati. Za zelo globok občutek. Je kot potres. Ko sem na avtocesti in potujem iz Veneta domov ter prečkam reko, vedno – če sem sama ali s hčerkama – zapojem smešno pesem o Furlaniji, ki jo pojejo tudi nogometni navijači. To je šala, ki pove, da smo doma. Nato se izriše obris gora... po sreči me preplavi občutek žalosti. Otroštvo ni nikoli linearno. Raste v meni in se dviguje vsakič znova na različne načine – odvisno od dogodkov iz vsakdana v Milanu.
A mej je več. In ko prestopam te meje vračanja domov, postanem spet isti otrok. Žalost. Knjiga je polna nostalgije. Je poklon otroštvu in očetu, zahvala za vse, česar me je naučil. Oče je bil glavni lik mojega otroštva. Umrl je, ko sem imela 13 let. Danes, štiri leta po tem ko je knjiga prvič izšla, razumem, da sem z njo zapolnila občutek nostalgije po letih, ko je bil oče še z menoj. Naučil me je odnosa z naravo, naučil me je toliko reči: kako voziti kolo, kako plavati – telo je zame pomembno, saj skozenj živim, doživljam naravo, izleti v gore so vedno duhovno bogastvo. Rada imam Matajur in druge gore okoli Čedada.
A knjigo ste posvetili hčerkama.
Da. Naslednjo, biografijo o Bobiju, Robertu Bazlenu, literarnemu kritiku in pisatelju iz Trsta, pa sem posvetila očetu. Držal je moje kolo, ko sem se ga učila voziti. Držal ga je, ko sem že vozila sama, a sem vseeno potrebovala občutek varnosti, moči in gotovosti. Naučil me je, kako biti zvesta in iskrena idealom. Bil je komunist, ki je resnično verjel v ideale.
V kakšne ideale?
V komunizem. A to ni bil komunizem Tita. S prijatelji je resnično verjel, da bi Italija lahko bila drugačna. Skoraj je šlo za religijo, a v resnici so bili popolnoma zavezani etiki: da si dober do tujca, ki ga srečaš in ti stoji nasproti. Da poskušaš pomagati tistim, ki niso tako srečni, kot si sam. Vem, da je imela moja družina srečo: moj oče in njegov oče sta bila odvetnika. Bili smo relativno bogati, malomeščanska družina. V Parizu in Milanu bi se nam smejali, a v Čedadu smo bili bogati in nekaj časa me je bilo tega sram. Zdelo se mi je, da bi se morala boriti za svojo izobrazbo. A če se vrnem na začetno vprašanje – vrnitev v Furlanijo je zame napol žalost in napol sreča. Sreča, ko vstopim v hišo, ki je še vedno ista hiša mojega otroštva.
Prevelika?
Da. A zelo lepa, s številnimi stopnišči in mnogimi sobami, ki se jih ni uporabljalo. Ki niso imele nobenega pomena. Z njimi se je zapravljalo prostor za nič: imeli smo tri jedilnice, a vedno jedli v eni. To je bila hiša mojega deda, v kateri so živele štiri družine. Ko so vsi umrli in je hiša prešla na mojega očeta, je postala zelo velika za le šest ljudi. Bila je strašljiva. Podstrešje je bilo prazno. Tam je bila le zastava, ki se jo je obesilo na državne praznike – na dan osvoboditve, 25. aprila ali na prvi maj – in nekaj starodavnih reči od nona. Tja smo se pritihotapili s prijatelji, tekali naokoli in nato zbežali, ko je kaj sumljivo zaropotalo. Danes je drugačna, v njej je več veselih kot žalostnih občutij. Tam živijo mama in brat z družino, hiša je polna veselja in otrok. Pred leti sem vzela očetove stvari, arhive in zapise ter jih odnesla v Milano, da jih bom arhivirala in prepustila kot zapuščino meni poznane zgodbe. V tem sta zame Čedad in hiša še vedno čarobna kraja. In prepričana sem, da lahko to čarobnost začutijo tudi drugi. Veliko stvari, tudi čudnih reči, se je tam zgodilo.