Doku Film Fest: Čas za zgodbe žensk in absurde sveta

S filmom Sakawa, ki pripoveduje o spletnih prevarah in manipulacijah, s katerimi mladi v Gani na družabnih omrežjih pod izmišljenimi profili naivnim zahodnjakom izvabljajo denarna nakazila, se je sinoči v Cankarjevem domu začel letošnji 21. Festival dokumentarnega filma oziroma Doku Film Fest. Vodja filmskega programa Cankarjevega doma Simon Popek, ki je filme izbral, pravi, da gre za zanimiv fenomen. "Dokumentarec pokaže, da ne gre za neke tehnološke čudodelce, kot mislimo, ampak za kopico napol revnih ljudi, ki v barakah preko računalnikov poiščejo ljudi na Zahodu. V bistvu se Zahodu vrača, kar počne Afriki. Te informacije dobijo, ker je Afrika veliko odlagališče tehnoloških smeti. Tja prihajajo vsi odsluženi računalniki iz razvitega sveta. Iz njih vzamejo trde diske, na njih najdejo veliko podatkov o ljudeh, in to je v bistvu njihov prvi povod, da jih kontaktirajo. Zahodnjaki so dobesedno ne samo naivni, ampak tudi neumni, da ne zbrišejo vseh podatkov. Na neki način se nam tako vrača naš odnos do tretjega sveta."

Večno aktualni vzhodni evropski zemljevid

Celotno dokumentarno bero leta 2018 oziroma njeno selekcijo za slovenske ljubitelje dokumentarcev je programski vodja strnil tako: "V letu 2018 smo dobili kar nekaj portretov in analiz kontroverznih političnih osebnosti; nekateri pripadajo preteklosti in zgodovinskemu diskurzu, drugi so še kako aktualni. Ker nočemo biti zgolj političen festival, bomo nekatere prihranili za druge priložnosti, na primer Steva Bannona (Ameriška darma) ali Kurta Waldheima (Waldheimov valček), in se osredotočili na večno aktualni vzhodni evropski zemljevid, ki je lani dobil tri izjemne prispevke o treh ključnih obdobjih sovjetske oziroma ruske zgodovine. Proces Sergeja Loznice, zdaj že klasika FDF-ja, dokumentira Stalinov montirani proces z začetka tridesetih let; Srečanje z Gorbačovom Wernerja Herzoga, ki mu festival posveča retrospektivo, govori o obdobju glasnosti in postopnega konca sovjetskega imperija, medtem ko Putinove priče Vitalija Manskega pričajo o času, ko Putin še ni bil Putin, temveč očarljiv glasnik nove Rusije, ki je na prelomu stoletja z medijskimi nastopi znal pridobiti kronično nezaupljivega avtorja.
Da posamezniki, ki zganjajo teror, niso le politiki, po drugi strani sijajno ilustrira John McEnroe: Cesarstvo popolnosti, ki ameriškega teniškega genija ter njegovo kolerično teroriziranje sodnikov, nasprotnikov in občinstva ob igrišču predstavi sistematično, analitično, eruditsko. Podobno kot v filmu Viva Ludež hrvaško polpreteklo zgodovino sistematično, analitično in eruditsko obdelajo nekdanji asi Feral Tribuna, splitskega satiričnega časnika, ki bi jih znal intrigirati slovensko-ameriški Pozdrav iz svobodnih gozdov, čeprav dokumentarec Iana Soroke območje Kočevskega roga, eno najbolj bolečih in tendenciozno obdelanih področij po drugi svetovni vojni, predstavi v docela neideološki luči."
Popek pa, "če se vam bo zvrtelo od težkih tem", ponuja tudi Razglednice Igorja Bezinovića, "intimno-epsko hvalnico ruralnemu življenju na Hrvaškem, od vasic na južnodalmatinskih otokih do istrskih in medžimurskih mestec na meji s Slovenijo, kjer avtorji in lokalni prebivalci v močnih dialektih predstavljajo vsakdanje absurde življenja na podeželju".

Zgodbe žensk, ki jih tudi pripovedujejo ženske

V tekmovalnem programu bodo prikazali pet filmov na temo človekovih pravic, pri čemer so v ospredju kar treh filmov zgodbe žensk. Zasužnjena ženska prinaša portret sodobnega sužnjelastniškega razmerja na Madžarskem, Ženski užitki razkrivajo hipokrizijo do žensk in njihovih teles, Džamilina ljubezen pa je "lirična oda ženski v mačističnem, šovinističnem okolju", posnete po kirgiški klasiki Čingiza Ajtmatova. Zakaj toliko ženskih filmov v tekmovalnem programu? "Tak čas je, predvsem pa so nastali dobri filmi. Imamo tri tekmovalne filme na temo žensk, ki so jih posnele režiserke. Torej močna produkcija in predvsem to, da filme o ženskih temah ustvarjajo režiserke. Ker v preteklosti so to dostikrat počeli moški in rezultati so bili včasih malce hecni," pravi Simon Popek.
Žirijo, ki bo izbrala nagrajence festivala, sestavljajo novinarka Večera Kristina Božič ("želja po pripovedovanju zgodb posameznikov z vseh delov sveta se je prepletla s študijem o mednarodnem kazenskem pravu in človekovih pravicah"), Irena Butoln in Oksana Sarkisova, direktorica Mednarodnega festivala dokumentarnih filmov na temo človekovih pravic Verzio v Budimpešti.