Trio con brio iz Kopenhagna po dveh desetletjih uspešnega delovanja danes velja za eno najbolj profiliranih, cenjenih in tudi mednarodno prepoznavnih danskih zasedb. Korejski sestri - violinistka Soo-Jin Hong, violončelistka Soo-Kyung Hong ter njen mož, danski pianist Jens Elvekjaer, so si slavo in priznanje prislužili predvsem z izvedbami repertoarja klasicizma in romantike - od Beethovna prek Mendelssohna do Smetane in Čajkovskega. V začetku decembra so se podali na pot po Sloveniji: v ponedeljek so nastopili v Kulturnem domu v Novi Gorici, v sredo v okviru Srebrnega abonmaja Cankarjevega doma v Slovenski filharmoniji, v torek, 3. decembra, pa smo njihov nastop lahko spremljali v mariborski dvorani Union, kjer jih je v okviru svojega Komornega cikla gostila Koncertna poslovalnica Narodnega doma Maribor.
Koncert se je začel z Beethovnovim Klavirskim triom v D-duru, op. 70, št. 1, ki nosi tudi programski naslov Duh. Kljub temu da člani Tria con Brio igrajo na sodobnih glasbilih, lahko brez dvoma ocenimo, da je šlo za historično (slogovno) zelo ozaveščeno interpretacijo, brez kakršnihkoli "romantičnih" posegov v prepoznavno Beethovnovo glasbeno tkivo, ki kljub kompleksnosti zahteva transparentno izvedbo. Na eni strani se je tako izrazila lahkotnost klasicistične estetike, po drugi pa Beethovnova prepoznavna protoromantična dramatičnost in njegov osebni slog. Beethoven je namreč pri snovanju teksture glasbenega stavka pogosto posegel tako po briljantnih pasažah v višjem registru kot tudi po gostih figurah in akordih v nižjih legah, kar ustvarja močno ekspresivne kontraste, ki pa na sodobnih glasbilih (predvsem na klavirju) lahko predstavljajo težko nalogo pri iskanju ustreznega barvnega in dinamičnega ravnovesja.
Sledila je skladba Čar (Spell), katere avtor je Per Nørgård, verjetno največji danski skladatelj druge polovice minulega stoletja. Svoje delo (iz leta 1973) je zgradil hkrati na ponavljanju motivov, s katerim se približuje repetitivnemu minimalizmu, in na neskončnem razvoju in metamorfozah teh motivov, pri čemur je ustvaril učinek nekakšnega krožnega gibanja. Delo zato deluje hipnotično, hkrati pa lahko tudi sledimo naravnemu, skoraj organičnemu razvoju forme in vsebine, kar delo napolni z izjemno izraznostjo. Čar je zvenel izredno fino, globoko občuteno, tehnično dovršena interpretacija je poudarila senzibilnost izvajalcev in tudi skladateljevo estetiko. Delo je zato bilo, kljub sodobnemu glasbenemu jeziku, zlahka berljivo in dostopno, še več, izredno intimno in všečno. Dramski lok, skrit v spiralni formi, je v interpretaciji Tria con Brio zares zajel celoto.
Beethovnov Duh in Nørgårdov Čar sta kot prva polovica koncerta predstavljala tudi vsebinsko celoto - skrivnostno, mestoma celo srhljivo, mestoma pa izrazito lirično (in - v kontrastu s skrivnostnim - celo veselo) vzdušje namreč veje iz obeh del. Diptih Duha in Čara povezuje podobno vzdušje, v močan kontrast pa ju postavljata različna glasbena sloga. Prva polovica koncerta je zato zvenela, kot bi poslušali isto pripoved iz ust dveh povsem različnih pripovedovalcev.
Tretje delo, ki je sledilo po premoru, se je s svojim začetnim motivom navezalo na isto vzdušje, vendar je v nadaljevanju razodelo precej drugačno podobo: v Šostakovičevem Klavirskem triu št. 2 v e-molu, op. 67, namreč nad erosom prevlada tanatos - četudi izražen satirično, humorno, prek simbolov in citatov. Interpretacija Šostakovičevega tria je ohranila izjemno visoko tehnično in slogovno raven muziciranja, pri čemer se je navezala na zven prve skladbe na sporedu (ne nazadnje je Šostakovičev glasbeni jezik prepoznaven prav po zazrtosti v glasbeno preteklost, iz katere črpa navdih in simboliko). Podobno kot pri Beethovnovem smo tudi pri Šostakovičevem triu lahko občudovali mojstrstvo, s kakršnim znajo člani Tria con Brio v popolno ravnovesje postaviti preglednost glasbene oblike in materije z bogato izraznostjo glasbene vsebine in razkošjem njenega zvena.
Izrazito lepa, gladka, intimna in ekspresivna glasba
