Dragiša Modrinjak, mojster in nemirnež

V Mariboxu je bila 9. novembra projekcija domačih filmarjev – Dva prvenca so jo poimenovali. Predstavili sta se mladi umetnici Maja Modrinjak, režiserka, snemalka in fotografinja, s filmom Dragiša Modrinjak - mojster fotografije, in scenaristka Nuša Štiglic, avtorica scenarija za film Fantek in baba v režiji Rudija Urana. Modrinjakova je bila tudi snemalka pri Uranovem kratkem filmu. 27. novembra je bil film Maje Modrinjak predstavljen še v sklopu projekcije treh filmov v Gustafu, v Pekarni.
Maja Modrinjak je film o svojem očetu, mojstru fotografije, sijajnem, pionirskem fotoreporterju, zbiratelju, človeku mnogih talentov, zasnovala kot diplomsko delo na Višji strokovni šoli za fotografijo v Sežani leta 2011. Kot Dragišo tudi njo zanima marsikaj. Giblje se po različnih področjih v fotografiji in videu. Z Rudijem Uranom sta začela delati skupaj pri filmu Futura na odprtem, kjer je bila snemalka, zdaj sodelujeta že pri tretjem filmu.

Človek mnogih talentov

Dragiša je bil resnično legenda Maribora. Dokumentarec ga predstavi kot izvirno osebnost, fotografa, ki je s svojo fotografijo močno zaznamoval svojo epoho in okolje. "Proti koncu šolanja sem se usmerila v video snemanje in tema za moj dokumentarec se mi je kar sama ponujala. Oče je bil na mnogih področjih močan, spoštovan in uspešen, zato se mi je zdelo vredno predstaviti ga širši javnosti, svojim vrstnikom, ljudem, ki ga niso poznali kot ustvarjalca in človeka. Bil je velik zalogaj zame, ker bi za Dragiševo ustvarjalno vesolje in življenje potrebovala celovečerec ali nadaljevanko," pravi Maja Modrinjak. Dragiša je bil sijajen učitelj - mentor mnogim fotografom, požrtvovalen zbiratelj vsega, povezanega s fotografijo. Prodajal je rabljeno opremo na kramarskem sejmu in delil nasvete.
V zavesti mnogih generacij je zlasti po sijajni, unikatni športni fotografiji pa tudi gledališki, etnografski. Njegovi motokrosisti iz Orehove vasi so legendarni. Fotografija Borba z blatom ga je v žanru športne fotografije najbolj zaznamovala, izvemo v filmu. "Če si predstavljamo, da ni bilo niti približno take tehnike, kot jo imamo zdaj, ko lahko deset in več sličic narediš v sekundi in potem izbereš najboljšo, najostrejšo. Takrat res ni mogel biti vsak fotograf, moral si imeti znanje, prakso," pravi Maja. Za fotografije s spidveja in motokrosa v Orehovi vasi je bil nagrajen ne le v nekdanji Jugoslaviji, ampak tudi v svetovnem merilu.
Dragiša je bil rad zmeraj v akciji, včasih tudi v nevarni bližini dogodkov. Nekoč ga je, kot vidimo v filmu, žoga na nogometni tekmi zadela v glavo. Za hipec so morali tekmo celo prekiniti. Tudi Leona Štuklja je fotografiral, Mimo Jaušovec … Dolga leta je bil reporter s smučarskih skokov v Planici, redno je spremljal Zlato lisico pa judo, boks, atletiko. Tudi v gledališču je fotografiral, zlasti v zaodrju so nastali dobri portreti.
Vsi, ki smo ga poznali, se spomnimo Dragiševe zgodbe o "tihotapljenju" skozi dvajset kontrolnih točk brez vstopnice in novinarske prepustnice na olimpijskih igrah v Münchnu leta 1972. Med tedaj najbolj uspele posnetke sodijo vaje Mira Cerarja na konju. Kot prikaže film, tudi z Dragiševo pripovedjo, so znamenite njegove fotoreportaže s tragičnih prizorišč, potresov v Banjaluki in Skopju, tudi poplav v Sloveniji. Pretresljiva je bila serija reportažnih posnetkov Pet minut, ki dokumentira neuspeli poskus reševanja utapljajočega se moškega v deroči reki. Po petintridesetih letih neutrudnega dela pri Večeru se je 1993. predčasno upokojil, a ni dolgo zdržal v brezdelju. Zadnjih deset let svojega življenja v pokoju je honorarno delal za Delo.
Dragiša je bil nemirnež. Rad je tudi likovno eksperimentiral s fotografiko, solarizacijskimi učinki, čisto laboratorijsko tehnično obdelavo, fotomontažo. In kar je najbolj presenetljivo za njegovo generacijo in silno redko: prvi je eksperimentiral tudi z računalniško generirano montažo. In mnoge mlajše učil delati s temi sodobnimi orodji.
Tudi na filmu ga vidimo sredi njegove retrospektive, ki so mu jo pripravili v Umetnostni galeriji Maribor leta 2001 z naslovom Črno-bela fotografija 1955-1980. Posvečena je bila 40-letnici njegovega razstavljanja.

"Nisem snemala hommagea"

V filmu, ki je ganljiv hommage hčerke očetu, nastopajo kot pričevalci in Dragiševi fotografski sopotniki Stojan Kerbler, Bogo Čerin, novinarski sotrudniki Majda Struc, Peter Rak, njegovi kolegi na Delu. Od večerovcev pa se Dragiše spoštljivo spominja novinarka Asja Matjaž.
Film je bil posnet tik pred njegovo smrtjo, pred sedmimi leti. "V filmu sva se družila, vse sva delala skupaj in nikakor si nisem mislila, da bo izzvenel na koncu kot hommage očetu, kot edina, zadnja stvar, ki bo o njem posneta. Tega res nisem pričakovala. O Dragiši doslej ni bilo ničesar posneto, zato sem še bolj vesela, da sem se tega lotila. Film ni tehnično dovršen, bila sem tedaj na začetku uporabe kamere. Ko danes gledam nazaj, sem kritična in vidim, kako drugače bi lahko kaj posnela, osvetlila, ozvočila. A neko moč ima zaradi iskrene izpovednosti in zgodovinske dokumentarnosti."
Dragiša je začel kot vajenec pri slovitem ptujskem fotografu Langerholzu. Sprva je hotel biti urar, a zaradi očal ni mogel. Po vojski 1958. je dobil službo na Večeru, najprej kot laborant, potem pa kmalu kot fotoreporter. Postavil je temelje fotoreporterstva v Mariboru, skupaj z večerovcema Jožetom Galom in Danilom Škofičem.
Ko Maja primerja možnosti za ustvarjalce v času očeta in te, ki se ponujajo mladim ustvarjalcem danes, pravi, da umetniki zmeraj najdejo pot. Res pa Maribor nima art filmske publike, kot jo ima Ljubljana. Maribor bi potreboval prostor, namenjen produkcijam art filma, pa tudi kinotečnega programa, pravi.
"V času očetovega delovanja je bil mariborski Fotoklub eden najmočnejših na celotnem nekdanjem jugoslovanskem področju. Fotografija Mariborskega kroga je bila slavna in spoštovana povsod. To obdobje je postavilo temelje v fotografiji pri nas, tudi tehnično je bila vrhunska in prav to je Dragiša skušal širiti tudi v fotoreporterstvo na Večeru."
Maja je podedovala očetov atelje v Gregorčičevi ulici in nadaljuje njegovo fotografsko delo. "Polbrata in polsestra, Mojca, Miha in Matej, so prevzeli upravljanje zbirke, midve z mamo pa imava v upravljanju njegove fotografije, negative in fotografsko gradivo. Enkrat se moram lotiti njegove arhive in jo spraviti v red," sklene.