Drugo leto kot Prangerjeva kritičarka sem želela predstaviti izbor, ki bi izpostavil tiste zbirke, ki so v nenavadnem letu 2020 odmevale najgloblje, ne pa tudi nujno najglasneje. Gre za zbirke, ki so vzpostavile jasne, močne in prepoznavne glasove, za poezijo, ki je prvinska, živahna, na trenutke čisto odštekana, a vseeno močno premišljena in pomensko nujna. Lansko leto je bilo posebno tudi zato, ker smo v času negotovosti lahko oprimke realnosti in stalnosti poiskali prav v poeziji, ki nas je s svojo raznovrstnostjo glasov precej razvajala. Od pesniške bere leta 2020 sem v trojico najljubših ponovno uvrstila prvenec, in sicer energično in nekonvencionalno zbirko Anjute – Anje Novak Rane rane. Kot drugo sem izbrala Najbolj idiotsko avtobiografijo na svetu in izven Dejana Kobana, eksplozivno in družbenokritično delo, tretja pa je zbirka Krhke karavane Muanisa Sinanovića, ki se vrača k skupnosti.
"Skočila bi iz svoje/ kože kot zajček./ In bi skakala/naokrog golodušna"
Pesniški prvenec Rane rane Anjute – Anje Novak (Sanje), ki jo poznamo kot stalno članico igralske zasedbe Slovenskega mladinskega gledališča, je prav tako energičen, predan in karizmatičen kot njena odrska prezenca. Obenem Rane rane niso le knjiga, ampak celovit pesniški (umetniški) projekt, ki s seboj prinaša premišljeno vizualno podobo knjige, spletno stran in QR kode z dodatnim materialom. Vizualno je knjiga nezamenljiva in udarna, belo knjigo ožjega formata veže rdeč hrbet, sredi knjige in beline papirja pa zeva rana – šestnajst čisto rdečih listov. Tudi vse natisnjeno besedilo v knjigi je rdeče.
"vmes sem/ponevedoma/ postal gibanje,/ skoraj družbeni ustroj. // zato nimam razumevanja za praznino. // stalno moram nekaj polnit. // ponavadi ljudi z optimizmom. // kdaj tudi s tuninimi sendviči."
Šesta pesniška zbirka Dejana Kobana Najbolj idiotska avtobiografija na svetu in izven (NUZ Ignor: Literarno društvo IA) kar hitro upraviči svoje ime, pa ne zaradi idiotske poezije, ampak zaradi idiotskih impulzov, iz katerih izvira in se napaja. Dejan Koban je pesnik, ki tako ljubi poezijo, da si jo je celo vtetoviral po telesu in si vsakič izmisli kakšen nov način izražanja predanosti najlepši umetnosti na svetu. Zato je tudi njegov zanos nenadkriljiv, neusihajoč, že kar hektičen in nasploh takšen, da potegne vase. Ko se torej spustimo v Najbolj idiotsko avtobiografijo, nas s seboj povleče plaz verzov, ki se celo odštevajo. To številčenje pesmi od 41 do 00 deluje kot (anti)slavnostno odštevanje pri, recimo, izstrelitvi rakete ali naznanitvi novega leta.
"Nekega dne/ bi radi postali kot drobne lučke/ v morju, ki se vidijo iz letala/ na nočnem letu."
Četrta pesniška zbirka Muanisa Sinanovića Krhke karavane (LUD Literatura) je v avtorjevem opusu izstopajoča zaradi svoje umirjenosti in vračanju h koreninam – k skupnosti. Pesnik se poglablja v samo tkivo pripadanja družbi, obenem pa prevprašuje željo pri pripadanju ("barbar sem/kamorkoli pridem"), tudi z naslovom, ki je intriganten oksimoron, obenem pa spominja na rek "karavana gre dalje".
Kaj bo na Prangerju in kdaj
18. Festival Pranger se bo začel 31. avgusta ob 19. uri v Ljubljani z razpravo Poezija & sveto in se 1. septembra zvečer nadaljeval s pesniškim branjem v Ljubljani, nato pa se bo dogajanje zjedrilo v Rogaški Slatini s tremi kritiškimi razpravami, prva bo v četrtek, 2. septembra, od 14.00 do 17.50, v Kulturnem centru Rogaška Slatina, drugi dve pa v petek in soboto od 9.30 do 13.20.
Stritarjeva nagrada DSP se bo podelila na Prangerjevi slovesnosti v petek, 3. septembra, ob 21.uri v Kulturnem centru Rogaška Slatina.
