(FILMSKA KRITIKA) Adamant: Film, ki drži zrcalo normalnosti

V vzhodnem delu središča Pariza, približno tri kilometre od Louvra, je ob desnem bregu Sene zasidran lesen, na vodi plavajoč objekt, ki od daleč morda izgleda kot kakšna restavracija ali bar. Pa vendarle ne gre za to. Ime te arhitekturno domišljene strukture je Adamant in je bila že v izhodišču zasnovana kot nekakšna alternativna psihiatrična ustanova. Namreč, ljudje s psihološkimi težavami in motnjami v razvoju iz tistega dela Pariza lahko pridejo vsako jutro tja svobodno preživljat dan. Adamant ni zares bolnišnica, je prostor druženja, a vseeno z dokaj strogo urejenim dnevnim urnikom, kjer se lahko udeleženci prepustijo ustvarjalnim dejavnostim, kot so risanje, branje, pisanje, preigravanje glasbe, delu z ročnimi spretnostmi ali pa preprosto pogovarjanju z drugimi. Prostor, kjer so dobrodošli prav vsi, ne glede na njihovo zdravje ali materialno stanje.

In čeprav se na prvi pogled zdi, da gre za nekakšno komuno ali skvot, gre v resnici za uradno podružnico pariške psihiatrične bolnišnice, ki so jo po dolgih letih bojev in načrtovanja odprli leta 2010. Snovanje Adamanta je dolga leta pozorno spremljal tudi francoski filmski režiser Nicolas Philibert. O načrtih za to ustanovo je prvič izvedel leta 1995, ko je s psihologinjo Lindo de Zitter snemal film Vsaka mala stvar (La moindre des choses, 1996) in ideja ga je takoj fascinirala. Še posebej zaradi tega, ker Adamant ni bil mišljen kot zdravstvena ustanova, v katero bi vstopil za strogo določen čas, na koncu pa dobil na silo napisan izvid, v katerem vsakomur napišejo, da se mu je stanje izboljšalo, četudi v resnici ni tako, ampak kot storitev psihiatrične podpore brez konkretnih ciljev. Nekakšno zatočišče in drugi dom za tiste, ki ga potrebujejo, vsaj navidez korak stran od neoliberalističnih pritiskov po učinkovitosti in privatizaciji zdravstvenega sistema. 

Rezultat tega je tudi film Adamant (Sur l'Adamant, 2023), ki nas v observativni in dialoški formi popelje v ta plavajoči objekt na Seni. Nicolas Philibert, režiser z več kot 35 leti filmskih izkušenj, se je celovečerca lotil z dokaj pričakovanim, minimalističnim pristopom. Film je praktično brez avtorskih posegov sestavljen iz opazovanj dogajanja in pogovorov z udeleženci, ki gledalkam in gledalcem dajo vtis o tem, kako v praksi izgleda dogajanje v Adamantu. Iz dialogov s pacienti se postopoma izriše smisel in pomen te ustanove – da gre za nekakšen vzporeden svet dobesedno v srcu urbane civilizacije, v katerem so po eni strani zbrani posamezniki, ki jih večina družbe ves čas odrinja na rob, po drugi strani pa prav ta skupnost kot nekakšno zrcalo normalnosti daje vtis o tem, kaj zares tvori družbeno sprejemljivost in kako tanka je meja med vključenostjo in odpadništvom.

Ta prikupen, zgovoren, a vendarle dokaj majhen dokumentarec se je v distribuciji v Art kino mreže Slovenije te dni v dobršni meri znašel zaradi tega, ker je lani februarja postal presenetljivi zmagovalec Berlinala. Zadeva je bila toliko bolj šokantna, ker je žirija igralke Kristen Stewart zlatega medveda raje podelila Philibertu kot pa kritiško opevanemu filmu Pretekla življenja (Past Lives, 2023), ki se je na koncu (za razliko od Adamanta) znašel pri vrhu mnogih lestvic najboljših filmov leta. Ali je šlo za nekakšno željo, da bi žirija z drzno odločitvijo pustila odmeven pečat, ne bomo nikoli izvedeli, dejstvo pa je, da se ta odločitev vklaplja v dolgoročnejši trend, po katerem kipce na Berlinalu prejmejo filmi, ki se ne vpišejo v trajnejši spomin. Takšna usoda se bo držala tudi Philibertovega filma, pa čeprav se lahko po zaslugi redne distribucije njegovega filma vendarle prepričamo, da gre vseeno za nadvse zanimiv, dobro realiziran in v svojih utopičnih nazorih tudi daljnosežen film.