V prvi izmed štirih kratkih zgodb, ki sestavljajo film Zlo ne obstaja, spremljamo Heshmata, moškega v zrelih letih, ki prve pol ure filma ne počne popolnoma nič drugega kot običajna vsakodnevna opravila v okviru svoje vloge družinskega očeta. V prometni konici se pripelje iz službe, s svojo ženo in hčerko gre po nakupih, popoldne posesa stanovanje, pomaga skuhati kosilo, svoji materi zmeri krvni pritisk, sosedovim otrokom pa pomaga rešiti majhno muco, ki se je izgubila v kleti. Heshmat je v vsakem trenutku skrben, pozoren in nežen. Najboljši oče, kar si jih lahko zamislimo. A po teh 30 minutah nam režiser Mohammad Rasoulof pokaže nekajsekundni prizor, ki vse to v trenutku razvrednoti. Izvemo namreč, da je Heshmat v državnem zaporu tisti človek, ki stisne gumb, s katerim izvrši obešenje zapornikov, obsojenih na smrtno kazen.
Teh začetnih 30 minut filma je sila fascinantnih. Ko jih gledaš prvič, se skorajda dolgočasiš v monotoni vsakdanjosti, ki ni drugačna od naše lastne. A po tem, ko izveš, za kaj v resnici gre, si to nezanimivo rutino želiš ogledati še enkrat, samo zato, da bi videl, kako je mogoče, da ta dva ekstrema opisujeta enega in istega človeka.
Le stežka bi našli bolj nazorno demonstracijo koncepta banalnosti zla, kot ga je leta 1963 zasnovala Hannah Arendt
Le stežka bi našli bolj nazorno demonstracijo koncepta banalnosti zla, kot ga je leta 1963 zasnovala Hannah Arendt na primeru nacističnih funkcionarjev med drugo svetovno vojno. A ta isti koncept tukaj ni stvar zgodovine, temveč gre za realnost neke države v času pametnih telefonov in električnih avtomobilov. Dejstvo, da je to nekaj, kar se v drugih kotičkih sveta odvija prav v teh trenutkih, naredi to spoznavno izkušnjo toliko močnejšo.
Rasoulofa kot formalno izobraženega sociologa v filmu Zlo ne obstaja zanima prav moment človeškega odziva na tovrstne okoliščine. Najbolj srhljiv dosežek filma je nazoren prikaz, kako izvršilna mašinerija postane najmočnejša ravno takrat, ko običajni ljudje znotraj nje sprejmejo prepričanje, da je to, kar počnejo, "normalno" in "prav". "Nimaš izbire," izreče nekdo v filmu. "Slediti je treba ukazom," slišimo nekje drugje. "Če je nekdo storil zločin, mora pač plačati kazen," pravi spet tretji. Sprejeti takšno racionalizacijo legaliziranega umora je za marsikoga nekaj najlažjega: stisneš gumb, pogledaš stran in greš živet svoje življenje. A odlika Rasoulofovega filma je še enkrat več ta, da človeško bitje znova predstavi v vsej njegovi kompleksnosti onkraj vseh preprostih črno-belih dihotomij. Ravno toliko, kot v družbi obstaja posameznikov, ki v tej situaciji pogledajo v tla in tiho opravijo svoje delo, je v tem mehanizmu tudi obilje tistih, ki jim vest ne pusti živeti s takšnim bremenom v sebi.
S to premiso režiser nadaljuje svoj izvrstni opus, ki ga je zgradil prav skozi takšno večplastno portretiranje človeške psihologije v neprizanesljivih družbenih okoliščinah. Če filme Mohammada Rasoulofa gledamo enega za drugim, se Zlo ne obstaja ne zdi kaj dosti drugačen od drugih, ravno tako dovršenih filmov njegove filmografije. A tokratni film bi z vidika mednarodne recepcije vendarle utegnil predstavljati pomemben preskok naprej. Rasoulofovo pogosto spregledano ustvarjanje bo po zaslugi letošnje osvojitve berlinskega zlatega medveda, najpomembnejše nagrade režiserjeve kariere, utegnilo tudi v očeh gledalcev po svetu še dodatno pridobiti veljavo, njegovo ime pa bi se s tem moralo dokončno uvrstiti med najpomembnejše iranske režiserje nasploh. Zlo ne obstaja dokaže, da je to renome, ki si ga 47-letni Rasoulof vsekakor zasluži.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
