Leta 1999 se je na televizijskih zaslonih nenehno vrtel oglas za kavbojke Levi's, v katerem policaj ustavi avto in odkrije, da se v njem pelje žurerska rumena lutka z imenom Flat Eric. Kot veliko reklam tega podjetja v 90-ih letih je tudi ta postala pravi popkulturni fenomen. Glasbo, ki se je vrtela v ozadju, so izdali kot singel pod imenom Flat Beat in ta je nemudoma postal uspešnica. Tako oglas kot pesem sta bila v resnici delo enega in istega človeka, takrat 24-letnega francoskega DJ-ja Quentina Dupieuxa, ki ga je prav simpatični Eric izstrelil med zvezde. Vsestranski ustvarjalec je svoje glasbeno udejstvovanje kmalu razširil še na področje celovečernega filma, kjer zdaj, dve desetletji kasneje, doživlja najbolj bleščeče trenutke svoje kariere.
Fascinantno je, da Dupieux po vseh teh letih tudi v svojem novem celovečercu Mandibule ohranja prav takšen absurden humor, kot ga je kazal že na začetku svoje poti v 90-ih letih. Zadeva ni povsem samoumevna: nič nenavadnega ne bi bilo, če bi režiser ob vseh priložnostih, ki jih ponuja slava, zašel v bolj mainstreamovsko ustvarjanje, a Dupieux tega nikoli ni storil. Naj je šlo za psihopatsko popotovanje avtomobilske gume v Gumi (Rubber, 2010), iskanje popolnega stokanja v Realnosti (Réalité, 2014) ali pa fetišistično obsedenost z oblačili v Semiš jakni (Le Daim, 2019), je danes 46-letni Francoz vedno ostal zvest popolni prismuknjenosti, zaradi katere so njegove filme venomer (tako tudi letos na Liffu) raje uvrščali med filmsko ekstravaganco kot pa med komedije na rednem kino sporedu.
Tudi tokrat je premisa nadvse odbita. V ospredju sta dva moška, ki v slogu kriminalnih filmov sprejmeta nalogo, v sklopu katere morata dostaviti kovček v zameno za izdatno plačilo. A težava je, da protagonista nista dosti bolj brihtna od kultnih Lloyda in Harryja v Butcu in butcu (1994), zato njuno popotovanje prehaja od ene katastrofalne zamisli do druge.
A Dupieux ne bi bil Dupieux, če ne bi tega začinil še z velikansko muho, ki jo moška najdeta v prtljažniku in ki se jima tako prikupi, da jo začneta negovati kot hišnega ljubljenčka, kar jima sicer nikakor ne olajša poti do končnega cilja. Opisano pripoved lahko tudi tokrat jemljemo kot kaotično zaporedje banalnih pripetljajev ali pa kot premišljeno citiranje klasičnih del, kakršno je Preobrazba (1915) Franza Kafke. Jasno je zgolj to, da se režiser še enkrat z užitkom norčuje iz konvencij sodobne popkulture: če je šlo v Realnosti za prezir do oskarjev, v Semiš jakni za norčav pogled na oglaševanje, lahko Mandibule vidimo kot zbijanje šal na račun klasičnih konvencij žanrskega filma, predvsem ameriškega. Po Semiš jakni ima tudi tokratni film zvezdniški pridih, saj v najbolj utrgani vlogi svoje kariere nastopi Adèle Exarchopoulos. Kombinacija ekstremne komike na eni strani in zvezdništva na drugi Dupieuxeve filme še naprej dela povsem unikatne, saj gre kljub ekstravagantnemu dotiku za produkcijsko dokaj visoko profilirane filme, ki premiere doživljajo na največjih svetovnih festivalih.
Ali gre za visoko inteligentno preigravanje izbranih motivov ali povsem brezsmiselno zbijanje šal, niti ni pomembno
Obiščite spletno stran brez oglasov.
