Otvoritveni prizor Netflixovega filma Kisik (Oxygène, 2021) nas postavi v popolno temo, ki jo prekinjata piskanje digitalne naprave in utripajoča rdeča luč. Iz globokega spanca se začne prebujati človek oziroma, natančneje, ženska (Mélanie Laurent). Ko se znebi kokonske membrane, v katero je ovita, se zave, da je obdana z raznovrstnimi medicinskimi cevkami in, še huje, da je ujeta v nekakšni komori, precej podobni krsti, ki je ne more odpreti niti nima dovolj kisika, da bi v njej preživela več kot slabo uro. Dekle se razen posameznih prebliskov ne spomni, kdo sploh je in zakaj se je znašla na tem mestu, edini sogovornik za iskanje odgovorov pa je skrajno nekoristni računalnik z imenom Milo (Mathieu Amalric).
Takšno stanje ujetosti in amnezije je seveda izredno koristen način gradnje zgodbe, ki nam korak za korakom v sto minutah razkriva protagonistkino ozadje in vzrok njene ujetosti. Reference, ki jih film na tej poti vzbuja, so sicer že skoraj pretirano očitne. Celotna premisa je vzeta iz zdaj že klasičnega filma Zakopan (Buried, 2010) z Ryanom Reynoldsom. Dejstvo, da cel film poteka na enem mestu izključno z uporabo dialogov, se zgleduje po nedavnih uspešnih filmih te vrste, kot sta Locke (2013) in danski 112 (Den skyldige, 2018). Ne nazadnje si pripoved med razkrivanjem informacij sposodi tudi kakšno izpeljavo iz Kubrickove Odiseje v vesolju (1968), Nolanovega Medzvezdja (2013) in Lune (2009) Duncana Jonesa.
A kjer bi lahko film hitro zašel v šablonsko razkrivanje informacij, nas debitantska scenaristka Christie LeBlanc in režiser Alexandre Aja (Opazujemo te, Plazenje) popeljeta na napeto popotovanje, ki vse do konca ohrani začetni zagon in pripovedno napetost. Scenarij motive iz naštetih vzorov črpa tako, da film nikoli ne učinkuje prežvečeno ali predvidljivo, režiser pa vseskozi vleče iz rokava nove kote snemanja v sicer skrajno omejenem prostoru. Pika na i je vsekakor igralska izvedba Mélanie Laurent. 38-letna igralka je v filmski svet prodrla leta 2009 z glavno vlogo v Tarantinovih Neslavnih barabah, a čeprav od tedaj ni zabeležila primerljivo odmevne vloge, je v zadnjem desetletju vseskozi prebrisano širila svojo ustvarjalnost. Po debitantskem glasbenem albumu En t'attendant (2011) je vstopila še v režiserske vode in ima za sabo že pet posnetih celovečercev. Laurentova zdaj s Kisikom dokazuje, da gre za igralko na najvišjem nivoju, in ne bi zgrešili, če bi prav to vlogo označili za tisto, v kateri dokončno razkaže ves svoj igralski potencial.
Film Kisik lahko beremo tudi kot komentar o obdobju pandemije covida-19
Kisik pa je omembe vreden film še iz povsem drugega razloga: po romunskem filmu Bad Luck Banging or Loony Porn (2021), zmagovalcu letošnjega Berlinala, gre za naslednji odmevnejši celovečerec, ki ga lahko beremo kot komentar o obdobju pandemije covida-19. Res, da gre še vedno za izrazito površinski, žanrski komentar o stanju sveta, a je njegova distopična vizija prihodnosti vsekakor element, ki filmu daje dodatno dimenzijo, ko gledalcem postreže nekaj gradiva za razmišljanje v luči aktualnih družbenih dogodkov. Kisik je torej redek primerek filma, ki ponudi malo izvirnega, a zaradi spretne izpeljave tvori prepričljivo žanrsko izkušnjo, katere čarom se je težko upreti.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
