(FILMSKA OBLETNICA) Avstrijski princ teme

Ko se vprašamo, kaj pomeni biti Evropejec, nas pred vrati venomer pričaka uradni narativ o demokraciji, blaginji, socialni državi in toleranci. A če je vloga umetnosti ta, da prevprašuje dominantne ideologije, potem filmi Michaela Hanekeja izzivalno razlagajo tisto drugo, bistveno manj bleščečo plat te medalje. Pogost motiv Hanekejevih filmov je zlo, in sicer zlo kot nekaj, kar se v nerazumljivih umorih, zlorabah, izsiljevanjih in drugih prestopkih tiho giblje med nami na straneh črne kronike, ne da bi se družba kot celota kadarkoli zares trudila razumeti, od kod izhaja vsa ta deviantnost. A če ta motiv pri kakšnem Davidu Lynchu predstavlja inherentno bistvo človekove biti, nam Haneke s prstom točno pokaže, od kod izhaja izprijena plat sodobnega evropskega človeka.

Leta 1942 rojeni Haneke je svoj kino prvenec posnel šele pri 47 letih, po tem, ko je dolga leta snemal televizijske filme in je preko njih iskal svoj avtorski glas. Prav zato se je v svojem prvencu Sedmi kontinent (1989) že predstavil kot dodobra izoblikovan avtor z jasnim družbenokritičnim pogledom. V omenjenem filmu nam je s hladne distance prikazal nenavaden vsakdanjik običajne avstrijske družine, preden nam je na samem koncu razkril šokanten razlog za njihovimi dejanji, ki je v misli zlahka priklical podobno grozovito zgodbo iz analov evropske zgodovine. V drugem filmu Bennyjev video (1992) je prvič jasno demonstriral, kako nezainteresirano starševstvo vodi v deviantno vedenje pri otrocih, to misel pa je nato popeljal še v svoj prebojni filmi Smešne igre (1997). V tej zgodbi o dveh mladeničih, ki izsiljujeta premožno družino, je Haneke spretno ugotovil, kako je mogoče na podlago popularnega žanra razmišljati o stanju današnje družbe in locirati razloge za njen moralni razkroj. Smešne igre še danes ostajajo njegov najbolj dostopni in srhljivi film, ki ga je leta 2007 adaptiral še v ameriško različico z Naomi Watts in Timom Rothom v glavni vlogi.

Če se je Haneke z omenjenimi filmi redno uvrščal na svoj ljubljeni festival v Cannesu, pa je po prelomu stoletja sledila prava parada prestižnih nagrad. Najprej je posnel Učiteljico klavirja (2001) z Isabelle Huppert, kompleksno karakterno študijo o brezčutni učiteljici, ki izprijen odnos s svojo materjo manifestira v odnos z zunanjim svetom. Film mu je prinesel prvo veliko nagrado v Cannesu. Po nekoliko manj uspešnem spogledovanju z žanrom postapokaliptičnega filma v Času volka (2003) je sledil še večji uspeh. S celovečercem Skrito (2005) je preko premise o anonimnem video posnetku razgalil dvoličnost evropske buržoazije, obremenjene s kolonializmom, rasizmom in razredno neenakostjo. Gre za prvi Hanekejev film, ki je po tekočem traku osvajal nagrade ter je med drugim osvojil še eno cansko veliko nagrado in evropsko filmsko nagrado za najboljši film.

Šele nato pa je zares nastopilo obdobje, v katerem je Haneke dosegel svoj zenit. V Belem traku (2009) je z na videz marginalno zgodbo o dogajanju na nemškem podeželju tik pred izbruhom prve svetovne vojne na kompleksen in prefinjen način orisal odraščanje generacije, ki je kasneje sprejela Hitlerja in svet poslala v morijo druge svetovne vojne. Film mu je prinesel prvo zlato palmo v Cannesu in nominacijo za oskarja. S filmom Ljubezen (2012) je ta uspeh zgolj še nadgradil. V tem prispevku k podžanru filmov o starostnikih in demenci je v svojem značilnem neustrašnem slogu pokazal, kako tanka je meja med absolutno ljubeznijo in grozo nasilja. Arhetipski značaj tega dokaj preprostega filma je še enkrat zadel v polno in Haneke je poleg druge zlate palme v omaro pospravil še oskarja za najboljši tujejezični film.

V zadnjih desetih letih je posnel samo še en film, francosko produkcijo Srečen konec iz leta 2017. Haneke pri osemdesetih še vedno poučuje na Filmski akademiji na Dunaju in po napovedih naj še ne bi zaključil z ustvarjanjem. Leta 2018 je napovedal, da se vrača k televiziji, in sicer z desetdelno postapokaliptično serijo Kelvinova knjiga, o kateri pa - verjetno tudi zaradi epidemije - v zadnjem času ni bilo dosti slišati. Vsekakor lahko upamo, da avstrijski princ teme še naprej ohranja ustvarjalne ambicije. V obdobju, ko je Evropa soočena z velikimi izzivi in krizami, je prispevek ostrovidnih umetnikov, kakršen je Haneke, preprosto nepogrešljiv.