Petra Vidali
Malo po pol osmi zvečer v soboto, ko se je po celem dnevu zadrževane oblačnosti ravno pošteno ulilo, je v reško pristanišče na čolnu priplul "narator" Zoran Prodanović Prlja, frontman reške punk skupine Let 3. Zagnal je brusilko in potem se je naenkrat iskrilo povsod po rivi. Ta metalski svetlobni šov, ki ga je izvajal "Delavski orkester brusilk, varilcev in isker" je spremljala simfonija orkestra HNK Ivana pl. Zajca Reka, orkestra glasbene šole, pevskega zbora EPK Reka, desetih bobnov, dvajsetih kitar, štiristotih zvončarjev (kostumov z zvonci, podobnih kurentom) in tri tisoč zvoncev, ki so jih razdelili med gledalce. Pa plesalke in otroci, vsi so imeli svoje mesto v tej fascinantni kakofoniji pod dirigentsko taktirko Frana Đurovića in v režiji Daliborja Matanića (v mariborski Drami je v pretekli sezoni režiral Somrak bogov). In če je naratorjev sprehod skozi zgodovino Reke morda pustil hladne tiste, ki niso bili v neposredni bližini glavnega prizorišča (čeprav so bile himne držav, pod katere je spadala Reka, izvrstna glasbena ilustracija povedanega), tujci pa smo se najbrž spraševali, kaj poslušamo, ko smo poslušali pesmi "reškega Kosovela" Janka Polića Kamova, je konec zagrel vse (pa še dež je skoraj ponehal): Bella ciao, italijanska pesem upora, se je slišala daleč. Bolj klasične okuse pa je potem zadovoljil še klasični ognjemet.
Širši od reprezentativne umetnosti
Opero industriale, kot se je prireditev imenovala ("pred očmi Evrope Reka izkazuje spoštovanje svojim delavcem, industrijski dediščini, umetniški avantgardi ..."), je lahko spremljal vsak, ki je prišel v pristanišče, in prišlo jih je res veliko. Po oceni Novega lista 30 tisoč. Na najboljši možen način so prireditelji že z odprtjem dokazali, da EPK kot projekt skupnosti ni floskula. Direktorica EPK Reka Emina Višnić je leta 2017 v intervjuju za Večer rekla: "Navajeni smo na logiko enega producenta s fiksnim programom, na dogodkovno logiko velikih predstav ali razstav na primer, projekt EPK pa je širši od reprezentativne umetnosti, ki nam pokaže lepe stvari, in tudi širši od kulture. Za nas je pomembno, da bo ves projekt čim globlje zajel skupnost in angažiral različne ljudi z različnimi temami: ekologijo, samoorganiziranjem, podjetništvom v kakovostnem smislu, vse starostne skupine, otroke in starostnike, Rome, italijansko in druge skupnosti, ki živijo na Reki. Reka ima dobro podlago za takšen pristop. Ne zanima nas, kako bi uvozili najboljše tuje in potem pustiti praznino, čeprav nekaj spektakularnih dogodkov in pomembnih imen, ki privlačijo, seveda bo, vendar to ni naš fokus."
Žetev se je začela, in tudi že gorela
Živahno ni bilo samo ob živih nastopih, lepo je bilo videti toliko zanimanja za razmerama enostavne informativne ali celo samo zabavljive prostorske postavitve. Kalejdoskopski selfi bo zagotovo eden od paradnih žanrov reške prestolnice kulture, ampak še bolj oblegani od kalejdoskopskih hišk so bili v soboto Koraki in čas - v času neverjetnih tehnoloških možnosti so se vsi z veseljem sprehodili ob ali po klasični časovnici burnega zadnjega stoletja Reke, položeni na tlakovce Korza. Korake in čas na daljši rok dopolnjujejo table, ki ob sedanjih imenih trgov in ulic evidentirajo še historične menjave nazivov. (To, kar naredi z imeni nekaterih mariborskih trgov in cest v Severnem siju Drago Jančar.)
Goli otok, Galeb, Gabriele D'Annunzio
Programski sklop, v katerega sodi tudi Kopa sena, je Doba moči, ki "inspiriran z Reko kot laboratorijem evropske zgodovine govori o različnih oblikah in odnosih moči - od destruktivne do kreativne, od nasilja in zatiranja do krhkosti življenja, od političnih iger do človekovih pravic." V tem laboratoriju evropske zgodovine sta našla svoje priložnosti tako fašizem kot komunizem, snovalci EPK Reka pa pristopajo k nevralgičnim točkam previdno. Okoliš spominjanja se imenuje projekt, s katerim ne želijo obsojati ali spodbujati maščevanja, temveč apeliralirati za ohranjanje spomina na trpljenje zapornikov na Golem otoku. Na velikih plakatih bodo izpostavili dela petdestih umetnikov, ki so njihova reakcija na obiskovanje taborišča na Golem otoku v letih pripravljanja EPK. Snovalci EPK so pozorno formulirali tudi namen obnove Titove ladje Galeb, ki je eden večjih infrastrukturnih projektov in bo zaživel poleti. Posebej poudarjajo, da ne želijo zastavljati vprašanja, ali je bil Tito junak ali zločinec, pomembno se jim zdi, da je majhno državo, katere del je bila Hrvaška, kot prepoznavno in pomembno postavil na zemljevid sveta. Očitno je, da bodo morali Galeba dobro zastražiti, že pred otvoritviji so namreč s sprejem uničili zastavo SFRJ, ki je v Korakih in času pač zastopala to obdobje.
Že realiziran večji projekt v programskem sklopu Doba moći je razstava o D'Annunzijevi okupaciji Reke med letoma 1919 in 1221 v Pomorskem in zgodovinskem muzeju hrvaškega primorja. Razstava se imenuje D'Annunzijeva mučenica in torej mesto postulira kot samodržčevo žrtev, a tudi ljubico. Bolj ali manj spretno preigrava modne žargone ženskega osvobajanja iz spon sprevrženega partiarhata. Ampak če smo bili nad razstavo malo razočarani, nismo bili razočarani nad mestom, ki so ga dali fašističnemu nastopaču. Ekscesnež si ni prislužil največje oziroma osrednje razstave v sklopu prestolnice, osrednja bo Meje med redom in kaosom o zgodovini Reke in okolice, ki bo na ogled jeseni. Ob novi knjižnici, ki jo bodo odprli proti koncu prestolovanja, vseh tudi umetniško visoko reprezentativnih projektih (recimo avdiovizualni instalaciji Heinerja Goebbelsa Anahrono kopališče), predvsem pa dobrem vzdušju še en razlog za nove poti na Reko.
