Nataša Kramberger, pisateljica, kolumnistka, mladinska delavka in ekološka kmetica, za nas pa vedno tudi nekdanja večerovka, je predstavila svojo novo knjigo. Po Nebesih v robidah, po Kaki vojakih, Brez zidu in Primerljivih hektarjih je napisala knjigo Po vsej sili živ, ki je izšla pri založbi Goga.
V petek zvečer je bila v Sodnem stolpu prva predstavitev. Nataša Kramberger je poskrbela, da je bila premiera v njeni regiji, pred ljudmi, ki vedo, kje je Jurovski Dol - in ki jim je zgodba o njenem kmetovanju vsaj v obrisih znana. Iz življenja ali iz njene prejšnje knjige Primerljivi hektarji.
Vseeno pa to ne bodo čisto prvi bralci nove vsebine. Po vsej sili živ je namreč - med slovenskimi avtorji poznajo to prakso samo znanstveniki - najprej napisala za nemški knjižni trg. Po izidu Primerljivih hektarjev v nemščini leta 2021 je njena nemška založba poskrbela za to, da bi bila avtorica s svežo knjigo prisotna tudi ob priložnosti slovenskega častnega gostovanja na lanskem frankfurtskem knjižnem sejmu - in tako je knjiga v nemškem prevodu Lize Linde z naslovom Mauepfeffer izšla lani jeseni. Za slovenske bralce pa je vseeno poskrbela posebej, nekaj poglavij je dopisala, tako da se lahko zdaj prepiramo, kdo ima pravi original in kdo ima več. Razen tega ima slovenska knjiga odlično spremno besedo biologa, pisatelja, ekologa in prav tako ekološkega kmeta Borisa Kolarja, ki je ob moderatorki in pesnici Nini Medved tudi sodeloval na predstavitvi. Spremna beseda ima naslov Krive so novembrske češnje iz Santiaga - in o tej krivdi je govoril tudi v živo. Narava je šparovna, naša požrešnost pa brezmejna. Takšnega načina prehranjevanja vsekakor ne bi smeli nadaljevati, je prepričan.
Nataša Kramberger je stvari, o katerih je pisala že v Primerljivih hektarjih in v Po vsej sili živ, izpisala v bolj esejistični, pravi, da mestoma tudi teoretski formi, čeprav na dogodku nihče ni trpel zaradi nerazumevanja. Ker je črna tragika poplaknjena s "šlukom špricarja", kot se za te kraje spodobi, in ker je Nataša Kramberger preprosto tako dobra pisateljica.
Nina Medved je spomnila, da je "oma" lik, ki je vodil skozi knjige Nataše Kramberger že prej, v tej knjigi pa je nosilka osrednjega sporočila. "Babice vidijo in slišijo, kar se da videti in slišati - in pogrešajo to, kar smo v toku enega človeškega življenja izgubili. Hotela sem napisati knjigo o omah. Mogoče bo pa njih kdo poslušal." Babice po vsem svetu govorijo isto. Stara Tuareginja v muzeju v Nemčiji je povedala isto, z istimi besedami, kot jih je uporabila avtoričina babica, ko ji je ta povedala, da bo kmetovala: "Lakota bo prišla, poslušaj, kaj ti govorim. Že zdaj se vidi, suša bo še hujša suša in poplave bodo še hujše poplave in mraz bo še hujši mraz in veter, joj, veter bo še hujši veter in odnesel bo vse, kar smo imeli, kar imamo, kar bomo imeli, jaz se vetra bojim, takega vetra ne pomnim, zemljo bo odnesel in njive bodo popokale ..."
In kaj lahko naredimo? Avtorica okoli sebe prevečkrat sliši, da je šlo vse že predaleč, da smo vse že uničili in da zato ne moremo več ekološko kmetovati. "Proti temu predsodku je nastala ta knjiga. Protestiramo s knjigami," je njen odgovor tudi na aktualne proteste kmetov.
"Pripovedovati moram"
"'Predaleč je prišlo. Predaleč!'"
Sedem začetkov in sedem koncev kmetijskih sezon je bilo dovolj, da sem se naučila, da ne moreš varovati, česar ne potrebuješ, potrebovati, česar ne maraš, marati, česar ne poznaš, in poznati, česar se izogibaš. Gnus in strah in nezaupanje do narave so običajna občutja našega sveta, veliko običajnejša, kot sem si predstavljala na začetku svojega kmetovanja. Oditi v gozd, sezuti čevlje na travi, stopiti v potok, opaziti pajčevino med dvema jelkama, dovoliti čebeli, da sede na golo podlaket, ugrizniti v jabolko z drevesa, ne da bi ga prej zloščili s sodo bikarbono.
Mnogi, ki so prvič prišli na mojo kmetijo, bi raje sedem dni in sedem noči preživeli na šumečih tabletah, kakor da bi z golimi rokami zarili v ilovnato prst (niti z rokavicami) - v isto materijo, po kateri se gibljejo tudi krti, miši in bakterije - in izkopali krompir, tako sladek in hrustljav, če ga popečeš na vročem olju.
Potrebovala sem veliko časa, da sem doumela ta odpor. In še več, da sem ga nehala obtoževati. Potem pa sem se neke zvezdne noči znašla ob živahnem ognju (z neba so ravno padali utrinki) na negibnem deblu starega oreha - in vse v meni je zavpilo:
'Pripovedovati moram!'"
