Medtem ko publika trumoma hodi v kino in navdušeno odhaja iz njega, so mu kritiki večinoma dodelili povprečne in slabe ocene, s čimer so se (spet) zamerili gledalcem. Pod še eno izvrstno argumentirano kritiko Ane Jurc z MMC RTV Slovenija, ki je filmu pripisala skromno oceno 2/3 od 5, tako beremo komentarje kot "recenzija je totalno mimo", "verjetno najboljši film, kar sem jih kdaj gledal", "10/10" ter "kritiki so navadni družbenopolitični delavci, ki zastopajo neko opcijo in agendo". Zavračanje kritiškega pisanja je šlo celo tako daleč, da je Blitz, slovenski distributer filma, začel ta celovečerec na družabnih omrežjih promovirati s sloganom Film, ki pripada NAM, občinstvu, s čimer je dal jasno vedeti, da kritiki v tej zgodbi nimajo prostora.
Vprašanje je res na mestu – kakšen je sploh smisel filmske, gledališče, literarne, likovne kritike, če je njen okus tako v celoti nasproten od pogleda večine gledalcev, ki hodijo obiskovat predstave in se s svojimi kupljenimi vstopnicami na tisti pravi način klanjajo ustvarjalcem? Kritiki, tako večkrat slišimo, so pravzaprav že kar neka ovira, motnja, ki, odrezani od sveta, povsem ravnodušno blatijo izdelke, ki jih obožujejo vsi, le oni ne.
Sam sem imel enajst let, ko je Freddie Mercury leta 1991 umrl za posledicami aidsa. Takrat sem po televiziji prvič videl videospote Bohemian Rhapsody, A Kind of Magic, One Vision, Breakthru, Innuendo in vse druge številne hite te skupine. Njihova glasba me je takoj pritegnila k sebi, in čeprav jih v zadnjih letih nisem poslušal tako pogosto, je ta bližina s Freddiejem in skupino vseskozi ostala zapisana v meni. Življenjska zgodba Freddieja Mercuryja je bila prva, preko katere sem spoznal, kako nepredvidljiva je umetnost, če hoče biti res prava, v srce segajoča. Sam nisem gej – čeprav mnogo mojih dobrih prijateljev je –, a takrat sem prav preko gledanja intervjujev s Freddiejem spoznal, kako pomemben del njegovega ustvarjanja je bilo njegovo gejevstvo. Biti biseksualec ni bila njegova izbira, vsekakor pa se je njegov svobodnjaški duh napajal prav iz te točke. Njegov instinktivni način petja, oblačenja in nastopanja je rock glasbo skupine Queen delal tako močno in neobvladljivo privlačno.
V filmu Bohemian Rhapsody me je kot oboževalca skupine Queen nekaj stvari zelo zmotilo. Film ni zgodba o Freddieju, temveč v njem gledamo Freddieja, kakor ga je videl – oziroma želel videti – Brian May, resnični vodja (da ne rečemo kar menedžer) skupine Queen. Površinskost filma Bohemian Rhapsody je naravnost žaljiva. Pripoved namenoma izkrivlja in pozablja dejstva, zraven pa moralizira do katoliških razsežnosti. "Si v rock bandu, ne v skupini The Village People," na eni točki rečejo Freddieju, ki je tu prikazan, kot da je bil v gejevstvo zapeljan in da je s tem prestopil na temno stran človeškega obstoja. Češ, šele nato, ko se je pokesal za svoj hedonizem in ko je globoko obžaloval, da tudi sam ni imel žene in otrok, je spet postal velik frontman in veličastno nastopil na Live Aidu – za kazen pa zbolel za aidsom.
Več kot očitno je, da to ni zgodba, ki bi bila ustvarjena za nas, ki smo Freddieja vedno sprejemali v vsej njegovi kompleksnosti, tako rockerja kot geja, tako hedonista kot intelektualca, tako divjaka kot gentlemana, temveč ponuja takšnega Freddieja, da ga lahko sprejemajo tudi vsi drugi. Tisti, so se zabavi vedno želeli pridružiti samo zaradi odlične rock glasbe, ne pa zaradi tesno oprijetih oblačil. To je Freddie v obliki, ki jo lahko sprejmejo tudi vsi konservativci, homofobi, vsi rasisti. Takšni kot Dušan Vaupotič - Dule, ki v spregledani mojstrovini Matjaža Latina Kleščar (2002) ob razkazovanju svoje zbirke plošč potegne ven album News of the World in ob tem reče, da jih je "mel izredno rad, dokler nisn zvedo, da je peder toti".
Ni treba posebej poudarjati, kako je takšno namensko izkrivljanje dejstev povezano z aktualno družbeno klimo v svetu. V medijski krajini političnih ekstremov, kjer ima potvarjanje enak učinek kot preverjeno dejstvo, kjer se eden proti drugem bojujejo levi in desni, liberalci in konservativci, globalisti in neonacisti, partizani in domobranci, je za uspeh potrebna nova strategija: poiskati skupni imenovalec med temi ekstremi. Tako kot je simptom tega predsednik, ki se rokuje tako z levičarji kot z neonacisti, tako smo v filmskem svetu zdaj dobili film, ki kot podaljšek teh trendov na silo išče spravo med nespravljivimi ekstremi. Vse samo zato, da bi dosegli tisto nedosegljivo demografijo, tisti dodatni glas, tisto dodatno prodano vstopnico. Vse, da bo film postal hit.
Prav zato je treba reči nekaj besed o vrednotah, za katere s(m)o se v tem primeru postavili filmski kritiki. Filma Bohemian Rhapsody nismo popljuvali zato, ker bi vam želeli reči, da ne hodite gledat tega filma, temveč ker želimo pokazati, da film ruši nek umetniški prostor, v katerem je pojem resničnega predstavljanja dogodkov najpomembnejša vrednota. Eden največjih dosežkov zgodovine filma je v tem, da lahko gledalec, ko gre v kino, upravičeno pričakuje, da bo tisto, kar vidi na velikem platnu, v najboljši veri odsevalo dogodke, kot so se res zgodili. Če tega ne bi bilo, bi tudi film – podobno kot dobršen del današnjega političnega sveta – postal prostor, kjer bi bilo možno trositi laži in obenem pričakovati, da jih bodo neuka občinstva slepo sprejela. Drsenje proti temu je nekaj, čemur se ne bi smeli odreči. In v tem smo, upam, tako kritiki kot gledalci na istem bregu.
Tako da vsekakor pojdite gledat film in v njem uživajte, če vas takšen črno-beli prikaz kariere skupine Queen ne moti. Pa tudi poskrbite, da boste kot dodatek k temu v roke vzeli še kakšno knjigo. Resnice so v knjigah vedno zapisane v bolj pristnih odtenkih.
