(GLASBENA OBLETNICA) Pink Floyd: Velika črnina sredi vsega

Matic Majcen Matic Majcen
01.03.2023 06:05
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Naslovnica albuma prikazuje prizmo, a hkrati referira na piramido kot simbol moči in pohlepa.  
Parlophone/Warner Music

Dandanes si je težko predstavljati zbirko vinilnih plošč brez izvoda ikonične črne naslovnice s prizmo in snopom bele svetlobe, ki se pretvori v mavrico. Ta podoba je skupaj z nepozabnimi 43 minutami sijajne glasbe spomladi leta 1973 skupino Pink Floyd izstrelila med najpomembnejše rock izvajalce naše dobe in ta status se je drži še danes. A ta prelomni album je v resnici prej nastal kot rezultat globokega samoiskanja in psihološke stiske članov skupine, ne pa idile, na kakršno je nakazoval njegov komercialni uspeh.

Iskanje nove glasbene identitete

Album The Dark Side of the Moon se je namreč rodil v obdobju precejšnje negotovosti za skupino Pink Floyd. Še kakšnih šest let prej je imela skupina ob izidu prvenca The Piper At The Gates of Dawn (1967) povsem izdelano glasbeno identiteto, ko so jih razglašali za ene osrednjih zastavonoš brsteče britanske psihedelične scene. Vendar pa ko je ob koncu leta frontman Syd Barrett začel izgubljati razum zaradi pretirane uporabe psihedeličnih drog, zasedba ni imela druge izbire, kot da ga zamenja z njegovim kolegom, kitaristom Davidom Gilmourjem. V obdobju med letoma 1968 in 1973 je skupina tako po eni strani uspešno vzdrževala svoj status rock eksperimentatorjev, ob tem pa je bila tudi komercialno uspešna. Album Atom Heart Mother (1970) je celo dosegel vrh britanske lestvice, Meddle (1971) je prilezel tik pod njega. Po drugi strani pa je bilo tudi jasno, da bend po odhodu Barretta še vedno išče novo smer, o kakšnem večjem uspehu v ZDA pa takrat še sploh ni mogel sanjati.

Skupina Pink Floyd v klasični zasedbi: Richard Wright, Roger Waters, Nick Mason in David Gilmour
Parlophone/Warner Music

Pesem, ki je nakazala pot v prihodnost, je bila Echoes z albuma Meddle (1971), 23-minutni venček glasbenih idej, obogatenih z refleksivnimi besedili tekstopisca Rogerja Watersa, ki se je pri 28 letih vendarle prelevil iz navihanega mladostnika v kritičnega opazovalca sveta. Namesto novega ustvarjalnega zagona pa se je skupina po skrajno naporni turneji znašla v stanju popolne izčrpanosti, v katerem so se že začeli spraševati, ali Pink Floyd ni morda zgolj blagovna znamka in vreča denarja, ki jo poskuša glasbena industrija čim bolj izkoristiti.

Začelo se je pri Antonioniju

Na albumu The Dark Side of The Moon zaradi tega prevladujejo teme izčrpanosti, anksioznosti, pohlepa, celo norosti, vse v povezavi z umeščenostjo v sodobni ritem življenja in obkrožajoči kapitalizem, pa vendar Waters v svojih besedilih najde tudi upanje v humanizmu. Naslov albuma Temna stran meseca je zato metafora teme kot ovire pri iskanju svetlobe in odrešitve. Album ima zaokroženo tematsko nit, prav ta enotnost pa je močno pripomogla k njegovi privlačnosti. Obdobje poznih 60-ih in zgodnjih 70-ih let je bilo zlato obdobje konceptualnih albumov kot tudi progresivnega rocka in Pink Floydi so se v svojem umiku od psihedeličnih pop singlov v prihodnosti videli tam, kjer so že bile skupine King Crimson, Jethro Tull, Yes in Genesis. Ker je poleg Rogerja Watersa glasbeno dozorel tudi David Gilmour, ki je ravno takrat razvil svoj melodični rock, je ta preplet Watersovih besedil in Gilmourjevih vokalov ponudil popolno mešanico artističnih ambicij in komercialnega rocka.

 

Prvi drobec glasbe, ki je nastal za album The Dark Side of The Moon, sega v leto 1969, ko je italijanski režiser Michelangelo Antonioni skupino angažiral, da posname nekaj glasbenih improvizacij za njegov film Kota Zabriskie (Zabriskie Point, 1970). Komad je režiser zavrnil, ker "je bil preveč žalosten", a ta klavirska podlaga je bil že praktično končan komad Us & Them, ki je bil tudi prvi, ki ga je skupina posnela, ko se je 1. junija 1972 odpravila v studio Abbey Road v Londonu. Klavir v tej pesmi je napovedoval, da bo skupina na novem albumu močno razširila svoj status običajnega kitarskega benda. Ravno tako veliko vlogo pri kompoziciji kot Waters in Gilmour je imel namreč tudi klaviaturist Richard Wright, ki je dobršnem delu pesmi dodal jazzovske vplive. V Us & Them tako prevladuje saksofon, otvoritveni komad Breathe se ponaša z obilico jazzovskih akordov, spet drugje so v Eclipse prisotne štiri spremljevalne vokalistke v slogu ameriškega rocka, kot so ga tisti čas prakticirali The Rolling Stones na albumu Exile on Main Street (1972), medtem ko je Money povsem neposreden bluesovski komad. Pink Floyd so tu prvič na enem enojnem albumu ustvarili zelo ambiciozno, že skorajda postmodernistično mešanico glasbenih žanrov ter so tako prišli do spoznanja, da se da eksperimentirati tudi v krajši, komercialno privlačnejši formi.

Nesojeno sodelovanje Paula McCartneyja

Kar pa ne pomeni, da je skupina povsem opustila svoje psihedelične korenine. Daleč od tega, pa čeprav je res, da so se zdaj utelešale na povsem nove načine. Tu je eksperimentiranje z zgodnjimi sintetizatorji v On the Run, divja vokalna improvizacija pevke Clare Torry v The Great Gig In The Sky, da ne omenjamo uvoda v pesem Time, v kateri je skupina zvok starinskih ur pobrala s posnetkov producenta Alana Parsonsa, ki jih je ta posnel v namen testiranja avdiofilske opreme. Še toliko pomembnejši, čeravno morda manj zaznavni so tudi drobci dialoga, ki jih slišimo povprek celotnega albuma in ki dodatno poudarjajo tematiko stiske in norosti. Te dialoge je posnel Roger Waters, in sicer tako, da je zaposlenim v studiu Abbey Road postavil vrsto vprašanj, napisanih na kartice. Ker je bilo v času snemanja v studiu tudi nekaj slovitih gostov, je Waters pred mikrofon povabil tudi Paula in Lindo McCartney, ki sta s svojo skupino Wings tam snemala album Red Rose Speedway (1973). Na koncu njunih odgovorov ni uporabil, ker naj bi bila poskušala v svojih odgovorih biti preveč filozofska, Floydi pa so vendarle hoteli odzive povsem običajnih ljudi. Najbolj slovito ime, ki ga slišimo govoriti na albumu The Dark Side of the Moon, je tako Henry McCullough, kitarist skupine Wings.

 

Prizma, ki je v resnici piramida

Ko je bil album končan, se je skupina za oblikovanje znova obrnila na grafični kolektiv Hipgnosis, s katerim so sodelovali že vse od leta 1968. Vodja Storm Thorgerson in oblikovalec George Hardie sta skupini predstavila približno deset idej za naslovnico, a so se člani benda nemudoma zagledali v zgolj eno in se sploh niso hoteli pogovarjati o preostalih. Danes naslovnico albuma The Dark Side of the Moon morda res poznamo po podobi prizme in loma svetlobe, a to v resnici ni primarni motiv za likom trikotnika. Kot je razložil Thorgerson, je trikotnik tukaj predvsem simbol ambicije, pohlepa in moči, zato v prvi vrsti referira na piramide, tako tiste v Egiptu kot tiste na podobi Očesa previdnosti, kakor so narisane na enodolarskem bankovcu. Da bi dodatno poudarili ta vidik ikonografije albuma, so na naslovnico singla Money uvrstili tiste "prave" piramide v Gizi.

Naslovnica singla Money je prikazovala tiste "prave" piramide v Gizi.  
Parlophone/Warner Music

Danes je manj znano tudi to, da je malo manjkalo, da se album sploh ne bi imenoval The Dark Side of the Moon. Britanska blues skupina Medicine Head je namreč le leto pred izidom izdala album z istim imenom, zato so Floydi svojega že hoteli spremeniti v Eclipse: A Piece for Assorted Lunatics. Po treznem premisleku in dejstvu, da je album benda Medicine Head le malokdo poznal, so na koncu ponovno uporabili prvotni naslov.

Zadnji trenutki harmonije

Album The Dark Side of the Moon je po izidu 1. marca 1973 takoj postal velika uspešnica in je skupini prvič prinesel tudi vrh lestvice albumov v ZDA. Danes je The Dark Side of the Moon tretji najbolj prodajan album vseh časov, za Thrillerjem (1982) Michaela Jacksona in Back in Black (1980) skupine AC/DC. Vseeno je ta vrhunec diskografije Pink Floydov prinesel tudi točko preloma. Po naslednjem albumu Wish You Were Here (1975), na katerem je skupina nadaljevala v podobnem slogu kombiniranja rock eksperimentov, bolj komercialne melodičnosti ter osebnih in družbenokritičnih besedil, so se odnosi med Gilmourjem in Watersom začeli krhati, ta konflikt pa traja vse do danes, ko glasbenika med sabo še vedno obračunavata preko družbenih omrežij in javnih objav. Album The Dark Side of the Moon (1973) tako ni bil samo vrhunec vseh vpletenih glasbenikov, temveč tudi eden zadnjih trenutkih enotnosti za skupino.

 

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Več vsebin iz spleta