Petra Vidali
Danes je, sredi funkcionalističnega modernističnega osrednjega predela Univerzitetne knjižnice Maribor (UKM), zaživela knjižnica s patino. Za to, da je domala točno takšna, kot je bila na domačiji Janka Glazerja v Rušah, so ob družini, ki jo je podarila, zaslužni knjižničarji - projekt prenosa knjižnice je koordinirala Gabrijela Kolbič - in tudi donatorji. Po tem, ko je prva knjižnica v knjižnici, Maistrova, novembra lani končno postala kulturni spomenik državnega pomena, je to nov mejnik v zgodovini UKM.
Naj bo tudi ta knjižnica spodbuda k temeljitejšemu branju - knjig, sebe in sočloveka
Janko Glazer
Janko Glazer se je rodil 21. marca 1893, umrl 2. februarja 1975, v istem kraju, Rušah.
Glazer je študiral slavistiko in germanistiko v Gradcu, na Dunaju, Zagrebu in Ljubljani, kjer je leta 1922 diplomiral. Med letoma 1920 in 1926 je poučeval na mariborski klasični gimnaziji, nato je bil knjižničar v mariboski Študijski knjižnici, skoraj tri desetletja, od leta 1931 do leta 1959, tudi njen ravnatelj. Med vojno je bil z družino pregnan v Srbijo.
Uredil je tudi več antologij: Slovenska narodna lirika (1920); Prešernove nemške poezije (1950); Župančičeve Izbrane pesmi (1948), Jaz in ti (1952), Pesmi za otroke (1963) in Sto pesmi za otroke (1974). Janko Glazer je bil tudi urednik Časopisa za zgodovino in narodopisje in Novih obzorij.
Glazer, naš Prešeren
Janko Glazer je leta 1950 poskrbel za izdajo Prešernovih nemških poezij, leta 1968 pa je dobil za svojo poezijo Prešernovo nagrado. To pa ni edina vez med njima. Po Janku Glazerju se imenujejo nagrade mesta Maribor za najvišje umetniške in kulturne dosežke, "mariborske Prešernove nagrade" torej. Celo finančna vrednost Glazerjevih nagrad se ravna po Prešernovih.
Ampak bolj usodne se zdijo manj dokazljive reči. Zdi se, da je ta del dežele Janko Glazer podobno zaznamoval, kot je slovenstvo Prešeren s tem, čemur se zdaj reče prešernovska struktura. Obveljal je za liričnega "pesnika Pohorja", toda pesniško si ga v enaki meri lasti tudi mesto. Že z najbolj znanima pesmima o Mariboru, Maribor z mosta in Kje je mesto, kot je mesto naše, je Janko Glazer ujel dve stalnici mestnega značaja, nostalgijo za izgubljeno "domačo zemljo znano" in hedonistično letargijo (izraz Andreja Brvarja).
