Gledališka kritika: Lov na čarovnice večno aktualen

Od sojenja čarovnicam iz Salema v Massachusettsu, ko so krščanski puritanski fanatiki dvajset žensk in moških obtožili čarovništva ter jih obesili, mineva že tri stoletja. Srhljivi dogodek je navdihnil ameriškega dramatika Arthurja Millerja, da je leta 1953 napisal dramo The Crucible (Lov na čarovnice), neposredni povod pa je bil bolj oseben. Nastala je kot odgovor na ameriški mccarthizem, na masovno antikomunistično histerijo, katere žrtev je bil tudi dramatik, ki so ga 1956. poklicali pred Kongresno komisijo za protiameriško dejavnost. Prijavil ga je prijatelj režiser Elia Kazan. Miller je z ikonografijo oddaljene salemske zgodbe v svoji najbolj uprizarjani drami mislil sodobni čas montiranih procesov, ponorelega negativističnega hujskanja drugega proti drugemu, totalnega moralnega sesutja. Iskanje krivcev - "čarovnic" se praviloma zlahka prelevi v agresivno histerijo množice. Igra o sumu in preganjanju razkriva večno delujoče mehanizme, ki z avtoritarnimi manipulacijami dosegajo gnusna ponižanja in moralno razvrednotenje človeka. Vedno nove Saleme živimo, v katerih se neprestano halucinira, vidi se tisto, česar drugi ne vidijo, izmišlja, podtika, linča ... Ko popustijo zavore zdravega razuma, ko družba izgubi vsako kontrolo, je teror neizbežen in strah glavni instrument manipulacije z ljudmi.