(GLEDALIŠKA KRITIKA) "Nikoli več ne bom pil, ampak ne bom se streznil"

V promocijskem besedilu ob uprizoritvi v Drami SNG Maribor so Ivana Viripajeva in njegove Pijane našli "nekje med svetovoma Quentina Tarantina in Andreja Tarkovskega, kjer trčijo črni humor, okrutnost, duhovnost, misticizem in metafizična liričnost". Definicija je sijajna, spodbuja pa še k drugim primerjavam in presečnim množicam. Če začneš iskati, najdeš v tej odlični drami iz leta 2014 "vso rusko literaturo", od Dostojevskega do Jerofejeva. Hkrati se Pijani vpisujejo v linijo psihološke drame 20. stoletja, v kateri so protagonisti pijani od prve do zadnje minute in z vsako minuto bližji neznosni resnici.

A če se v analitični drami s pijansko vztrajnostjo razsujejo zasebna razmerja, je pri Viripajevu drugače. Tudi pri njem pride na dan zlaganost privatnih relacij, vendar še veliko več. Zlaganost celih življenj, zlaganost vseh življenj in zlaganost vseh sistemov, posebej pa zlaganost zahodnega liberalističnega slehernika, ki ga tekst nekajkrat neposredno naslovi. A tudi to še ni vse. Viripajev zna, kot so pač znali veliki ruski umetniki (četudi se, odkar je kot preganjani nasprotnik Putinovega režima emigriral na Poljsko, samodefinira kot poljski režiser in dramatik ruskih korenin), absolutno destrukcijo presvetliti z bogoiskateljsko iskro. Trenutkov velikih pijanskih razodetij pač ni težko odpraviti kot deliričnih blodenj, ki se razblinijo z mačkom naslednjega dne, toda občutek "pristnega stika" je eden najmočnejših in najbolj bežnih občutkov, kar jih lahko doživimo; v treznem stanju jih ne moremo, in prav to je tisto, kar svetu manjka. A tudi ta svetli "Gospodov šepet" Viripajev mojstrsko šokantno preobrne v okrutni epilog "Jezusa Kristusa".

Dostojevskega ne priklicujejo samo religiozno-filozofska iskanja in najdenja, še bolj neposredno ga na primer uzremo v liku čiste kurbe, ki je, verjetno preko ruske literature, zaznamoval tudi slovensko slovstvo. (Navsezadnje v Pijanih ni "stara" samo prostitutka, temveč so takšne vse ženske vloge - ženska je ali prostitutka ali fotomodel ali nekogaršnja žena oziroma ljubica. To tekstu ne odvzame njegove teže, res pa je danes tako patriarhalno distribucijo vlog skoraj nemogoče prezreti.) Toda ob vseh teh referencah oziroma z njimi so Pijani popolnoma sodoben tekst, idejno in jezikovno - in Tatjana Stanič je to izvrstno prenesla v slovenščino.

Mladi madžarski režiser in igralec Attila Vidnyánszky ml. (1993), je, prvič na slovenskem odru, prinesel svežino in dodobra razgibal mariborski ansambel. Pijani so uprizoritvena mojstrovina že zato, ker je trinajst pijanih likov zasnovanih in odigranih brez klišejskega imitiranja pijanstva. Karikiranje je od prvega trenutka postavljeno na višji nivo, elementi običajne pijanske ikonografije so osamosvojeni in pripeljani do pojma in absurda: torbica, ki jo lovi pijana punca, se res premika po odru, opletajoči udi pijanega direktorja filmskega festivala dobijo nadnaravne dimenzije, glave postanejo buče, ki oddajajo bizarne glasove, pijanska bledica prerašča v masko, spodmikanje tal pod nogami pa v spektakularno padanje v nič ... Uprizoritvena ekipa je v gledališkem listu pojasnila, da so hoteli, da v prvem dejanju gledalci ne bi samo gledali pijancev, temveč da bi jih videli, kot da so pijani sami. Ta interpretativni zasuk ima res dvojni učinek, gledalec ima na primer lahko občutek, da gleda prizor v hitrem posnetku, ki se vrti v pijanih možganih, hkrati pa je konsistentna tudi interpretacija "z odrske strani": protagonisti so postavljeni v tipične sodobne podžanre, ki definirajo njihov diskurz, prijateljici sta na primer prikazani skozi zafnan "girl's talk".

Prizori te črnohumorne pijanske kataklizma so stisnjeni v okvirje, izseke podirajoče se scene-hiše iz kartona, dokler ta ne razpade in dobimo na koncu prvega dejanja čistino - najprej za kolektivni trans, potem pa za "razrešitev" z odločilnimi monologi v drugem dejanju. Hvalevredno je, da dejanj ne prekinja premor, dvourno predstavo z odlično dramaturgijo zlahka prenesemo v enem kosu. Uprizoritev je naredila po besedilu nekaj črt, vendar nas ni prikrajšala za nič bistvenega, nasprotno, zdi se, da je še bolj poudarila lucidnost teksta.

To je seveda mogoče zaradi dobre zasedenosti. Vse igralke in vsi igralci do konca obvladajo svojo nalogo, vsak je našel svoj specifični komedijski modus, ki ga lahko preigrava, dokler ne vznikne tragična iskra. Sredi kakofonije gibov, gest, tikov in krikov se ne izgubi nobena ključna replika, izstopajoči monologi pa so sploh izdelani do zadnje besede. Vladimir Vlaškalić, Blaž Dolenc, Petja Labović pa Liza Marijina, Ana Urbanc in Julja Klavžar držijo in zdržijo v teh trenutkih vso pozornost. Lizi Marijini kot žalostni kurbi Rosi ni naloženo le zabavanje mladcev na fantovščini, ampak že ob vstopanju v dvorano to vlogo opravlja za celotno publiko tako rekoč, Vlaškaliću pa je z direktorjem mednarodnega filmskega festivala Markom naložena najbolj temna vloga v predstavi. Njegovo srhljivo dobro odigrano zaključno dejanje je zelo visoko na lestvici najbolj nelagodnih momentov v sodobnem slovenskem teatru.

Odlična in zahtevna koreografija je vidna, dobesedno, na vsakem koraku, eskalira pa ob zaključku prvega dejanja s plesom cele ekipe, s kolektivnim "Gospodovim šepetom". Po eni strani se zdi, da so pred svetom zbežali v ta brezkončni elektronski trans, po drugi pa, da jih nikoli ne bo izpustil nazaj v življenje. Kot da so obsojeni na peklensko ponavljanje.

Pijani so premišljeno zasnovana in dobro izpeljana predstava. Ustvarjalci so našli "pristni stik" z izbranim besedilom in prave uprizoritvene načine zanj. Res spodbuden uvod v novo sezono mariborske Drame.