(GLEDALIŠKA KRITIKA) Osupljiva, novatorska zvočnost

Takega Ibsena pa pri nas še nismo videli. Da bi skandinavski psihološki realizem predprejšnjega stoletja doživljali predvsem skozi zvok, to je res novum na naših odrih. Zvočniki na odru in po vsej dvorani pa tudi zunaj nje, ki ustvarjajo osupljive zvočne pokrajine in intimna razpoloženja, se izkažejo za zelo umestno odločitev. Gospa z morja je eno redkih Ibsenovih del, ki je vezano na eksterier samotnega fjorda, obdanega s strmimi vršaci, podpalubja, močvirja ... Z drzno uprizoritveno strategijo je omogočena povsem nova, sveža recepcija tega redkeje uprizarjanega klasičnega dela na naših odrih. Zvočnost nas senzibilizira mnogo bolj, kot bi nas katera koli vizualija, in nam psihološka stanja izriše - oziroma pravilneje bi bilo "izsliši" - v vsej sugestivni prvinskosti. V ospredju so medosebna razmerja, ukleščena med hrepenenji in odgovornostjo, med usodno zaznamovano preteklostjo in udobno, a dolgočasno sedanjostjo, med družbenimi pričakovanji in izstopom iz konvencij. Dolgočasno norveško mestece 19. stoletja zaživi le enkrat v letu, ko s parniki v fjord zaplujejo letoviščarji. Njegove lepe vide pa lahko zgolj hrepenijo na obali.
Režiser Tin Grabnar je že v mariborski lutkovni Snežni kraljici demonstriral specifičen, novatorski odnos do zvočja na odru. Tokrat je v svojem prvencu na velikem odru ljubljanske Drame z ekipo zastavil nekako dogvillovsko atmosfero, tudi prazna scena zgolj z belim začrtanim robom spominja na Von Trierjevo distopično umetnino. A prav tako izpraznjeno prizorišče je sijajen poligon za senzibiliziranje tistega čutila, ki ga ob vizualnem šundru ponavadi v teatru hromimo ali celo izgubljamo. Tako je osredotočenost na igro, na psihološka stanja junakov, bistveno močnejša, prenos zaznave omogoča bistveno drugačno percepcijo. Mnogoplastna zvočna slika Mateje Starič, ki je tudi skladateljica, nadomesti tradicionalna teatrska sredstva. Zvoki niso enoznačno preneseni, gre za kompleksno zvočje, ki diktira vse. Polje slušnega premešča ne le zaznavo, ampak tudi dogajalni prostor in čas, sceno. V bistvu mu je vse podrejeno.
Ellida Wangel, glavna protagonistka, severnjaška lepa vida, na tuzemskost priklenjena morska deklica, je razpeta med udobjem dolgčasa in neznanim, divjim, odprtim morjem, od koder hči svetilničarja prihaja. Pia Zemljič razklanost med udobno dolgočasnim življenjem in nepotešljivo slo po begu iz vsakdanje rutine uprizarja s pravo mero strasti in vdane sprijaznjenosti. Mestoma nevrotično, katatonično, mestoma neulovljivo enigmatično valovi med zatajevanim in strašljivo bolestnim ter konvencijam podrejenim odzivanjem na zunanji svet. Je žena vdrugo poročenega vdovca, nerealizirana mati, mačeha hčerama, ki jo kastrirata v vsem, kar naj bi bila - namreč dobra mama, gospodinja, žena. Gre za osebno preobrazbo junakinje, ki se ustraši svoje lastne osvoboditve, klica divjine, ki pa ni kakšna silovita metamorfoza, ampak zgolj kompromis, ki ga odlično ponazarja končno kuhanje juhe za družino.
Agiranje med mikrofoni in koncentracija na zvočnost hkrati omogoča osredotočenje na protagoniste, a tudi omejuje. Vendarle se v vsakem prizoru pokaže moč igralske izpovedi in prav vsi protagonisti opravijo svojo misijo zgledno. Celo tisti, ki jim kontekst ne omogoča, da bi se razigrali, denimo ena od hčera, Hilda, Doroteja Nadrah, izkoristi svojo skromno "minutažo". Starejša Boletta, Tina Vrbnjak, kot nosilna sestra in hči, ki prevzema nase celotno gospodinjstvo in kar dva snubca hkrati, z vsemi subtilnostmi balansira med vdanostjo, pričakovanji in nazadnje preračunljivostjo, ko privoli v zvezo s tistim, ki ga ne ljubi, učiteljem Arnholmom, edinim garantom za odhod v svet, v svobodo.