(GLEDALIŠKA KRITIKA) Posprava stvari in smisla

Predstava Usedline nadaljuje linijo, ki jo je na istem odru začrtala predstava Sedem dni istega ustvarjalnega tandema, Katarine Morano in Žige Divjaka. Predstava Sedem dni je govorila o "sedmih trenutkih, ki sodu počasi izbijajo dno" pri nepovezanih sodobnih slehernikih različnih generacij. Prelomni momenti, momenti prepoznanja, živčnega zloma ali pomiritve so spadali pretežno v intimno družinsko sfero, v partnerska ali starševska razmerja, nekateri pa so iz te sfere posegli tudi v družbo, ki pogojuje zasebno sfero, recimo z nezmožnostjo najema stanovanja ali nezmožnostjo rednega delovnega razmerja.

V Usedlinah šest protagonistov vežejo družinske vezi, njihovo interakcijo pa sproži smrt matere (Mirjam Korbar). Dve hčerki (Jana Zupančič, Mojca Funkl), sin (Iztok Drabik Jug), zeta (Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec) in vnukinja (Lara Wolf) praznijo njeno stanovanje. V roke prijemajo reči, spomine, pozabljene želje in zamere, usedline skratka, na katere so se z leti naložili novi ljudje, nova upanja, novi konflikti, nova razočaranja. Mož mlajše hčerke, ki je med drugim poln gospodinjskih spoznanj in nasvetov, dvakrat pove: "A veš, kaj sem jst pošteku? Sam iz stroja bi se mogl navadit takoj zložit pa bi pol umazano posodo sam sproti takoj notr zlagal, pa bi bilo. K nas to zjebe, k ne zložimo takoj, pol pa, k maš kšno umazano posodo, pa nimaš časa ven zložit, pol se pa začne sam nalagat." Ampak za življenje ni pomivalcev in gospodinjski nasveti ne pomagajo. Kar nalaga se.

Čeprav so vloge, ki jih v življenju igrajo, družbeno kodificirane (nekatere bolj tradicionalne, druge že sodobne, recimo obsedeno materinstvo, enakopraven gospodinjec in oče ...), družbeni problemi niso direktno nagovarjani oziroma so to še manj kot v predstavi Sedem dni. Razen pri vnukinji, saj je ta problem, ki bi moral biti družben - okoljsko polucijo -, tako ponotranjila, da je to njen globok osebni problem. Kar je dobra slika generacije.

Usedlinam se hitro vidi, da niso avtorski projekt, se pravi, da uprizoritveno besedilo ni nastajalo sproti, kot je v nekaterih drugih predstavah Katarine Morano in Žige Divjaka. Niti iz drame Sedem dni se ne spomnimo tako bogatih jezikovnih registrov in sociolektov in tako natančno ujetih misli, da bi lahko postale nekatere replike skoraj ikonične. Predvsem pa, ob vsem dobrem, zelo dobrem pripovedovalskem gledališču na naših odrih smo imeli tokrat občutek: ja, tako govorimo o sebi, kadar res govorimo o sebi, tako nerodno, nelagodno nam je, tako se nam zatika, tako skrenemo s poti, takšni smo. Seveda pa to ni samo zasluga drame, ampak tudi režije in igralskih interpretacij.

Hkrati pa to, kako govorimo, preraste v tematsko nit Usedlin. Usedline niso še bolj zasebne in kompaktne kot Sedem dni samo zaradi družinskih vez, krvi in spominov, ki družijo protagoniste, temveč tudi zaradi (samonanašalne) teme govorjenja, pogovarjanja, komuniciranja med bližnjimi. Ves čas se na različnih nivojih v različnih generacijah pojavlja problem v komunikaciji.

Otroci mislijo, da se starši niso dovolj pogovarjali z njimi, manko pravih pogovorov občutijo med sabo sorojenci in seveda življenjski partnerji. Iz generacije v generacijo se govori več, danes se izmenja veliko več besed, kot se jih je včasih, ljudje dejansko ves čas govorijo in govorijo tudi o tem, o čemer se je včasih molčalo, ampak občutek, da si ne moremo povedati pravih reči, da se ne znamo slišati, da si nismo zares blizu, ostaja. Samo da danes zaradi pomanjkanja bližine, stika, topline, ljubezni ... trpimo, včasih pa niso. Ali pa pač tudi o tem niso govorili. "Tko da ja ... ta ljubezen je bla pr nas res tko nekak samoumevna al kaj, kolkr jo je, jo je," pove o svoji mami umirajoča Mama.

Mami je položen v usta začetni monolog, skoraj pridušen, umaknjen v ozadje odra, tak, kot je lahko monolog nekoga v bolniški srajci na skrajnem robu bivanja. Potem dve uri v prvi odrski liniji, v mikrofon in publiko govorijo njeni bližnji, žalujoči akterji posprave (kot bi rekel Marko Brecelj). Praznjenje stanovanja je v uprizoritvi dobesedno in dosledno, na koncu ostanejo samo gole stene.

Strukturno so Usedline napisane in zrežirane kot kompleksna skladba za orkester in soliste. Tako kot se motivi pojavljajo in poniknejo, variirajo in zasukajo po pravilih kompozicije, se tudi mizanscena dogaja po glasbenem principu. Orkestrski deli prehajajo v dialoge sekcij, med njimi pa izstopajo solo točke. Vsak jih dobi vsaj nekaj in res vsaka je mojstrovina zase. Velikokrat se zdi, kot bi šlo za solistične parte v jazzovski maniri, seveda pa sta naravnost in improvizacija samo navidezni. V teh točkah, samopripovedih, pridejo protagonisti najbolj do izraza, a največja izpostavljenost je vselej tudi največja ranljivost. To so momenti, v katerih največ povedo o sebi, tudi če mislijo, da ne govorijo nič pomembnega. To so momenti, v katerih poskušajo reflektirati to, kar počnejo, kar jih najbolj določa v vseh drugih momentih življenja; momenti, ko se vprašajo, v čem je smisel tega početja, in ko pomislijo, da tako več nima smisla nadaljevati. Momenti, v katerih se navsezadnje pokaže, da naša življenja niso tako zelo drugačna, kot so bila življenja naših staršev; momenti, ko se dvignejo usedline.

Ni vljudnostna diplomacija, če enakovredno izpostavim vse sijajne igralke in igralce. Če pa bi izbrala en monolog, bi bil to - ob težkem vstopnem deležu Mirjam Korbar - monolog Iztoka Drabika Juga o sprehodu s psom. Saj smo ga v zadnjih letih, najbolj prav v predstavah v Divjakovi režiji, večkrat videli v (pripovedovalskih) vlogah odmaknjenega moškega na socialnem in/ali bivanjskem robu, ampak tokrat, ko se zdi, da je v dialogu samo še z živaljo, je res izvenserijski.

Tudi v dialogih, še bolj pa v monologih, pride do izraza še ena značilnost zgodb - pripovedi Katarine Morano, subtilno doziranje joka in smeha. Njeni ščepci humorja v ganljivih trenutkih ali pa uvidi v brezno v komičnih niso samo spretno formalno uravnoteževanje, ampak način, da nam sporočeno seže globlje.

Usedline odlikujejo natančna režija in dobro skombinirani drugi uprizoritveni segmenti (naturalistični scenografija in kostumografija ter komaj zaznavna glasba, kot atmosferski pritisk, ki mu ne moremo določiti izvira), ampak najprej in nazadnje je dobra drama. Nastala je po naročilu Mestnega gledališča ljubljanskega, gledališča, ki ve, kakšne tekste želi in komu jih mora naročiti. Vseeno se redko tako dobro izteče.