Grohar, Jakopič in Maister orali ledino

Usode poln in simbolen datum ustanovitve prve profesionalne muzejsko-galerijske hiše v Mariboru je 8. februar 1954. Naselili so jo v stavbo z eno najbogatejših zgodovin v mestu. Začne se okrog leta 1300. Odtlej je stavba menjala mnoge lastnike in namembnosti. Šentpavelski benediktinci so tukaj uredili svobodni dvor, sestre celestinke pa so samostan povečale in dale zgraditi cerkev Marijinega oznanjenja. V 19. stoletju je bila cerkev spremenjena v skladišče in pražarno kave, podjetnik Carl Gerdes pa je ob njej zgradil še najbolj udobno stanovanjsko hišo tistega časa v Mariboru. V poznem 19. stoletju je raznolike stavbe kupil Herman baron Goedel-Lannoy in v njih uredil razkošno historistično mestno palačo z italijanskim značajem. Bogato zgodovino stavbe je raziskala umetnostna zgodovinarka dr. Polona Vidmar. V letih 1951-1954 so stavbo po načrtih arhitekta Saše Deva prenovili, ji dali današnjo obliko ter jo namenili novoustanovljeni UGM. Prvo umetniško delo je bilo za stalno zbirko odkupljeno leta 1922 - Kapelica Ivana Groharja iz leta 1907.

Iz kluba umetnikov Grohar

Galerija je zrasla iz tradicije kluba umetnikov Grohar, ki je opravil pionirsko vlogo pri organiziranju likovnega življenja v mestu. Leta 1920 so ga ustanovili in njegov prvi predsednik je bil Rudolf Maister. Zanimivo, da so ledino orali mnogi Ljubljančani - od Groharja do Jakopiča, kar priča o nevsakdanji vseslovenski kulturniški sinergiji tedaj. Leta 1931 se je društvo preimenovalo v Umetniški klub Brazda. Leta 1954 je z izdatnimi vizionarskimi prizadevanji mariborskih likovnih umetnikov, ki so mnogi študirali v Zagrebu in Pragi, nastala Umetnostna galerija Maribor.
Če je ob 60-letnici UGM nekoliko umanjkal zgodovinski del, vsaj kar zadeva jubilejno, konceptualno razstavo 60! Panorama, je in bo to pot historičnega razmisleka mnogo več.

Najzaslužnejša generacija

"Prva, najzaslužnejša generacija, v kateri so bili Maks Kavčič, Oton Polak …, je z velikimi ambicijami postavila novo institucijo. Pomembno je bilo tudi vzdušje, ki ga je v založništvu prinesel urednik Jože Košar z Založbo Obzorja. Pokrajinski muzej je potreboval restavratorsko delavnico. Kot slikar, ki je tam delal, je Kavčič v stavbo sedanje UGM v Strossmayerjevi 6 preselil restavratorsko delavnico za slikarstvo in še druge delavnice so dobile tam domicil. Kakih 70 del se je pripravljalo na ogled in treba jih je bilo nekam spraviti, likovniki so začeli forsirati, da je treba ustanoviti galerijo. Takrat župani niso bili proti, kljub politični situaciji, ki je bila izrazito socrealistična. Direktor UGM Branko Rudolf je že čez nekaj let pripeljal veliko ameriško razstavo v UGM. Delal pa je z enim samim sodelavcem.
Rudolf sploh ni bil umetnostni zgodovinar, pa je vseeno prevzel vodenje galerije. Za današnje pojme neverjetno. V njegovih časih so v mesto prihajale velike razstave - tudi dela Edvarda Muncha denimo. "Bil je biolog, a z velikim znanjem o umetnosti. Vse takratne razstave so nastajale brez ministrskih smernic, brez direktive republike. Mesto pa je imelo, kot se vidi v starih katalogih, izjemen smisel za umetnost. Podjetja, kot sta bila Tam in Zlatorog, so donirala. Ko se je ustanovila tako imenovana Kulturna revija mesta, se je situacija malce popravila. Bilo je odvisno od vsakokratnega predsednika, a ob vsakem velikem prazniku je bila razstava mariborskih likovnikov, ki jih je bilo vsako leto več. Kulturna revija je imela neka sredstva, da je odkupovala z razstav po dve ali še več del. In tako je depo naraščal. Kriterij je bil izrazito času primeren. Galerija je živela z minimalnimi sredstvi. Trije ljudje so delali vse sami. Andrej Ujčič je bil prvi kustos. Dela so se začela kopičiti vsako leto. Likovno društvo je tiščalo s svojimi deli v galerijo in aktualne prireditve se niso skladale z muzejsko razstavno institucijo. Morali so vedno umikati dela v fundus, kar počnejo še zdaj. Očitno je to razvojni problem," pravi Zorkova.

Pet tisoč umetniških del

UGM hrani danes več kot 5000 umetniških del vseh zvrsti, ki predstavljajo vrhunce slovenske vizualne umetnosti. V zbirki so zastopani najpomembnejši avtorji moderne in sodobne umetnosti, predvsem z območja Štajerske, Koroške in Prekmurja. Časovno se dela v zbirki uvrščajo od konca 19. stoletja do danes. Od leta 1999 UGM vodi prvo zbirko video umetnosti v Sloveniji. S sistematičnim zbiranjem najpomembnejših del vidnih slovenskih videastov UGM ustvarja zbirko, ki postaja referenčna v domačem in mednarodnem prostoru in se tako uvršča v skupino najdejavnejših mednarodnih akterjev tega področja.

Huda mravljica, priprave na 100+ del

Po združitvi z Razstavnim salonom Rotovž v 80-ih letih je UGM pridobila kustodiat za sodobno umetnost ter dodatne prostore za predstavitve sodobne umetnosti v središču mesta, v pritličnih prostorih stavbe Tima na Trgu Leona Štuklja. Od leta 2014 je tam razstavišče z novim imenom - UGM Studio, ki deluje kot razstavni prostor sodobne umetnosti, kjer vsako leto pripravijo okoli deset razstav recentne umetniške produkcije v Sloveniji in širše. Letos bosta tam dve zaporedni predstavitvi umetniških del, nastalih v okviru umetniških rezidenc Wom@rts, evropske platforme za enakopravno reprezentacijo žensk v kulturi. Mednarodna razstava avtoric, med njimi so slovenske umetnice Samira Kentrić, Mina Fina in Ana Pečar, bo v UGM Studiu zasnovana premierno, kasneje pa bo potovala v razstavišča partnerjev projekta - v Avilés v Španiji, Angoulême v Franciji in Limerick na Irskem.
Petinšestdeseto obletnico ustanovitve galerije bodo posebej zaznamovali z razstavo, posvečeno prvemu ravnatelju UGM Branku Rudolfu, ki je bil tudi odličen pesnik. Posebno pozornost bodo namenili njegovi najbrž najbolj priljubljeni kreaciji - pesmi Huda mravljica.
Medtem ko v UGM čakajo na ustreznejše prostore za stalno postavitev zbirke, se bodo še letos posvetili pripravi na veliko predstavitev zbirke prihodnje leto, ko bodo izdali tudi pregledno publikacijo 100+ del iz Zbirke UGM.