Igralec, tenorist, harfista v eni družini

Družina Lukeš je v mariborskih umetniških krogih znana po tem, da so se kar štirje njeni člani zapisali med pomembna imena mariborske in slovenske kulture, kot je v Večerovi seriji Biografije slovenskih gledaliških umetnikov zapisal dragoceni kronist Dušan Mevlja leta 1990, ob 70. obletnici dvojčkov, igralca Jožka in tenorista Boška Lukeša. Vsi otroci Lukeš so podedovali umetniški talent po očetu Franju, mariborskem Čehu, ki je bil harfist vojaške godbe. Tudi mlajša sestra Helena - Luška je bila glasbenica. Igrala je harfo najprej v orkestru mariborske Opere, kasneje pa ljubljanske.

27. oktobra je minilo sto let od rojstva dramskega igralca, režiserja, avtorja radijskih iger Jožka Lukeša (1920-1993) in njegovega brata dvojčka Bogomirja Boška Lukeža (1920-2014), opernega pevca, liričnega tenorista. Oba sta se rodila v Mariboru in tukaj tudi ustvarjala, posebej Boško, eno desetletje član mariborske Opere. V Mariboru sta obiskovala osnovno šolo in gimnazijo. Med vojno so družino Lukeš kot mnoge mariborske izobraženske družine izselili. Iz Slavonske Požege so se kmalu preselili k sorodnikom v Sarajevo. Boško je igral tudi v izgnanstvu na sarajevskem odru.

Jožko - igralec, režiser

Jožko se je že 16-leten pridružil ljubiteljem mariborskega Ljudskega odra, kjer so bili njegovi soigralci Štefka Drolc, Hinko Leskovšek in Franjo Kumer. Sledili sta dramska šola, ki jo je vodil Jože Kovič, in zasebna šola Vladimirja Skrbinška. Sodeloval je tudi v avantgardnem Neodvisnem gledališču Frana Žižka. Tudi v SNG Maribor je že pred vojno nastopal v manjših vlogah. Po vojni je nadaljeval v sindikalni gledališki skupini brigade na progi Brčko-Banovići, v prvi povojni sezoni 1945/46 pa se je zaposlil v SNG Maribor. Leta 1946 ga je ministrstvo za kulturo premestilo v Slovensko narodno gledališče Trst, predhodnika Slovenskega stalnega gledališča Trst. Petintrideset let je ostal zvest temu kolektivu. Poročil se je z novinarko Primorskega dnevnika in kasneje radia Koper Nevo. Skupaj je na tržaškem odru odigral kakih 300 vlog. Kritika mu je priznavala mojstrstvo v oblikovanju karakternih likov. Za svojo igro je prejel dve Sterijevi nagradi v Novem Sadu, tri prvomajske nagrade ZDUS in nagrado Prešernovega sklada.

Podpisal je tudi dvajset režij, večinoma v otroških predstavah. Pisal je radijske igre in jih tudi režiral na koprskem radiu. Napisal in režiral je tudi izvirno dramo Prgišče zemlje, ki so jo uprizorili v tržaškem gledališču. Delo obravnava probleme razlaščanja slovenskih kmetov v okolici Trsta, utapljanja v tujstvu in politično razcepljenost Slovencev. Italijanske oblasti so močno ovirale uprizoritev omenjenega dela, a končno so igro uspešno predstavili domači publiki, pa tudi na Sterijevem pozorju. Igro je Jožko Lukeš priredil tudi za radio. Preizkusil se je v TV-igrah, na filmu pa se ga spomnimo iz Cvetja v jeseni in Idealista.

Upokojil se je leta 1980, a tudi po upokojitvi je odigral še nekaj vlog v Trstu, Novi Gorici in Mariboru. Napisal je 31 izvirnih radijskih iger, predvsem za mladino, priredil in dramatiziral za radio pa je več kot 60 del slovenske in svetovne literature. Nekaj njegovih radijskih iger so prevedli v italijanščino in srbohrvaščino ter jih predvajali na radiu Trst A, Ljubljana, Koper, Maribor, Zagreb, Sarajevo in Ohrid. Pet izvirnih radijskih iger je objavil v knjigi Igra za vse življenje, ki je izšla leta 1990 v Kopru. Jožko Lukeš je umrl 25. januarja 1993 v Šempetru pri Gorici, pokopan pa je v družinski grobnici v Mariboru.

Tržačanka Lelija Rehar je ob Jožkovi 70-letnici zapisala: "Mrzle garderobe in dvorane, neprimerni prostori za študij, na odru šele zadnje vaje pred premiero, vožnje iz kraja v kraj, tudi v najmanjše vasi, ne oziraje se na burjo ali snežni metež, saj sta ljubezen in navdušenje, s katerim so gledalci spremljali predstave, odtehtala vse težave, s katerimi je bilo delo povezano. In prav ta hvaležnost za slovensko besedo, ta želja ljudstva po njej, je igralce zavezovala bolj kot karkoli drugega. Potegnila je v svoj čudežni ris tudi mladega Jožka Lukeša …"

Boško - lirski tenorist

Na Srednjo glasbeno šolo v Mariboru se je vpisal, ko je bil že zaposlen v Industriji kovinskih izdelkov. Študiral je solopetje pri profesorju Milošu Brišniku, pevsko se je izpopolnjeval tudi na glasbeni akademiji v Ljubljani pri mojstru Juliju Betettu. Začel je v zboru mariborske Opere, solist pa je postal v sezoni 1956/57. Njegova prva opazna vloga je bila v Massenetovi Manon kot Des Grieux. Sledile so mnoge odmevne vloge v operah klasičnega in modernejšega repertoarja na domačem odru, pa tudi v opernih hišah po vsej Jugoslaviji. Nastopil je v Ljubljani, Beogradu, Trstu, Novem Sadu, Osijeku, Sarajevu, pa tudi v Celovcu in Gradcu. Kritik Vlado Golob ga je v Večeru pohvalil zlasti v vlogi Hoffmanna v Hoffmannovih pripovedkah. Napisal je, da se "razvija v vsestransko uporabnega pevca in igralca".

Nastopil je v desetletju na mariborskem opernem odru - v tistem času je bila članica opernega orkestra njegova sestra, harfistka Luška - v Prodani nevesti, Madame Butterfly, Jevgeniju Onjeginu, Desetem bratu, Šoli za žene …. Operni kritiki so hvalili njegov čisti lirični tenor in igralsko prepričljivost. Na slovenski televiziji hranijo mnogo posnetkov njegovih opernih vlog. Poslovilno arijo Lenskega je odpel v Jevgeniju Onjeginu na mariborskem odru v sezoni 1963/64. Prezgodaj se je poslovil in nepričakovano, kot je kasneje tudi sam priznal. Iz gledališča je odšel v Konstruktor in tam postal vodja finančnega oddelka. Upokojil se je leta 1981. Kot je povedal v enem od intervjujev, je svoja najlepša leta preživel na mariborskem odru, z veseljem in spoštovanjem se je spominjal zlasti dirigenta Jakova Cipcija, pa svoje prve partnerke, sopranistke Jelke Iglič Cimerman.