(INTERVJU) Andreja Zidarič: Mnogim ne zadošča za dostojno življenje

Šestindvajsetega marca sem prejela prijazno spletno povabilo k ogledu prenosa v živo opere Medij iz Gärtnerplatz Theatra v Münchnu. V eni od glavnih vlog je nastopila mariborska sopranistka Andreja Zidarič. Prvi kritiški odzivi so bili zelo pohvalni. Na opera-online.com so zapisali: "Obstajajo zelo intenzivni romantični ariosi, še posebej za Monico, ki jo odlično upodablja Andreja Zidarič. Čist in jasen glas, v intonaciji zelo čista, je kos zahtevnim skokom in velikim pevskim lokom." Klassikinfo.de pa je zapisal, da "poje hčerko z mladostnim, močnim sopranom".

Kako vam je v teh težkih koronačasih uspelo izpeljati zahtevno dvodejanko Gian-Carla Menottija v Gärtnerplatz Theatru v Münchnu?

"Vaje smo začeli lani 7. decembra, vadili smo komaj teden in pol, ko je država odredila popoln lockdown. Med 17. decembrom in 10. januarjem letos smo bili poslani domov. Z 11. januarjem smo nadaljevali vaje v upanju, da naša opera ugleda luč premiere 21. januarja. Kmalu nam je postalo jasno, da ne bo tako, ker se je lockdown podaljšal. Naslednji možni termin je bil v sredini februarja, ki pa se tudi ni realiziral iz istih razlogov. Takrat so nam pojasnili, da te opere ne moremo predvajati v živo, ker bi bilo tehnično preveč zahtevno zaradi števila kamer in okroglega odra. Petnajstega marca smo spet začeli vaditi, v upanju, da bo število okužb tako upadlo, da bo odprtje gledališč možno. To je bil namreč tudi načrt politike. Žal so vsa upanja izpuhtela teden pred premiero. Mi (v zasedbi) smo mislili, da torej nič ne bo iz tega, potem pa nas je intendant presenetil z novico, da so omogočili live stream. Na polno smo vadili in 26. marca predvajali premiero v živo.

Velik izziv je bilo dejstvo, da moramo igralci med seboj imeti vselej dva metra razmika. To je bilo na začetku težko v scenah, kjer je dotik v bistvu neizogiben, na primer objem ali poljub med Monico in Tobijem, scena, kjer Baba pretepe Tobija idr. Res je bilo to težko brez stika. Mi pevci med sabo nismo imeli stika. Pozdravljali in pogovarjali smo se vselej z dovolj veliko razdaljo in masko, nihče ni želel tvegati morebitne okužbe."

Italijansko-ameriški skladatelj in libretist Gian Carlo Menotti je Medij sam označil za "melodramatsko tragedijo osebe, ujete med resnični svet, ki ga ne razume, in nadnaravni svet, v katerega ne verjame". Kako ste se vživeli v to delo in pomembno vlogo Monice?

"Zelo dobro sem se lahko vživela, imeli smo odličnega mladega režiserja, Maximiliana Berlinga, ki nas je super vodil skozi dogajanje in si vedno vzel čas za nas. Včasih smo tudi po vajah debatirali o likih in njihovih psihičnih in čustvenih stanjih, odzivih. Je pa Gian Carlo Menotti tako odlično napisal glasbo in z njo ustvaril ravno pravo atmosfero za vsako sceno, da sem že od začetka dobila pravi občutek za svojo vlogo. Res mi je v veselje delati produkcije sodobnih in živečih komponistov. To je glasba, ki je naša, odraz tega časa, v katerem živimo sedaj. Še živeči skladatelji, s katerimi sem imela čast delati, so Stephan Schwarz v muzikalu Shikaneder, Ostermann&Tauber v Die Schattenkaiserin (Cesarica v senci) in sedaj opero Schuberts reise nach Atzenbrugg skladateljice Johanne Doderer. Z mariborskim komponistom Robertom Kampletom v tem času snujeva nov projekt.

Opero Medij smo naredili na študijskem odru, ki nudi bolj intimno atmosfero. Publika je zaradi okroglega odra del dogajanja in imaš kot gledalec občutek, da sediš v dnevni sobi Madame Flore. Se je pa tudi izkazalo, da je za tak tip online predstave ta oder odlično izkoriščen, saj smo imeli dostop do kamere z vseh štirih zornih kotov."

Kje in kaj ste delali zadnja leta, odkar se nisva slišali, videli?

"Zdaj sem zaposlena kot redna solistka oziroma po slovensko članica stalnega ansambla v gledališču Gärtnerplatz Theater v Münchnu. Začela sem s 1. septembrom 2020 kot nadomeščanje porodniške, so mi pa dokaj hitro, že v decembru, podaljšali pogodbo še za dve leti, do avgusta 2023. To me je zelo razveselilo, ker je bilo to gledališče že od nekdaj moja velika želja.

Januarja 2019 me je k sodelovanju povabil modni oblikovalec David Hojnik, DH Fashion; na njegovi modni reviji INVIDIA sem popestrila spektakel z improviziranim klasičnim petjem v prvem hodu, pa zatem z arijo Gilde iz opere Rigoletto. Nosila sem njegovo kreacijo v nežno roza barvi. Bilo mi je v čast in užitek delati z njim. Predlani sem pela v Deželnem gledališču v Innsbrucku v krstni uprizoritvi muzikala Cesarica v senci Oliverja Ostermanna in Jürgena Tauberja. Ta produkcija mi je bila posebej draga, ker sta me skladatelja imela že med komponiranjem v mislih za vlogo dvorne spletične Violante, ki sem jo kasneje tudi upodobila na odru. Skozi skupno delo so se spletli krasni stiki, ki jih še naprej ohranjamo.

Januarja lani sem bila na turneji z orkestrom Schloss Schönbrunn Orchester s koncertom Salute to Vienna, s katerim sem redno pela na Dunaju v Schöbrunski palači. Koncerte smo imeli v velikih koncertnih dvoranah na Norveškem in Švedskem. Februarja lani sem začela vaje v Dunajski ljudski operi (Volksoper Wien), kjer pa nam jo je korona zagodla na dan generalke, 11. marca. Takrat smo izvedeli, da ne bomo mogli imeti premiere. Najprej je bilo rečeno, da se bo vse zaprlo samo za dva tedna, tako da se niti nisem preveč vznemirjala. Ampak glede na to, kako so se potem stvari odvijale, me je seveda začelo skrbeti, kako bom preživela, če se bodo odpovedi produkcij še naprej vrstile.

Odpovedani zame so bili debi v Dunajski ljudski operi kot Contessa Ceprano v Operi Rigoletto, debi na poletnem festivalu See Festspiele Mörbisch, bila bi Maria v muzikalu West Side Story. To je največji operetni festival v Avstriji. Odpadli so mi tudi razni koncerti po Avstriji, naj izpostavim silvestrski koncert v palači Hofburg na Dunaju in dva koncerta s slovensko firmo Event Design."

Kljub vsemu ste imeli veliko srečo, da ste v teh časih dobili stalno zaposlitev?

"Vendarle sem bila ob pravem trenutku na pravem mestu. Imela sem neizmerno srečo, da so me v gledališču Gärtnerplatz Theater zaposlili pred lockdownom. To je bila zame rešilna bilka. Ne vem, kašno bi bilo zdaj moje življenje. Mogoče bi se morala popolnoma poklicno preusmeriti. Do oktobra si nihče od nas ni mislil, da se bodo gledališča ponovno zaprla. Vse nas je šokiralo.

V Münchnu pa je moj načrt za sezono 20/21 videti takole: Pri belem konjičku (Otilija), Janko in Metka (Metka), Čarobna piščal (Kraljica noči - Debi), Medij (Monica), Rigoletto (Contessa Ceprano), Schuberts reise nach Atzenbrugg (Luise Lautner).

Pri belem konjičku smo peli pred 200 ljudmi, 30. oktobra, na zadnji predstavi, jih je smelo biti le 50. Metka in Rigoletto sta mi obljubljena za naslednjo sezono, s Kraljico noči bi morala debitirati, če bo vse po sreči, konec julija, predstave v decembru, kjer je bil moj debi planiran, pa so seveda odpadle. Medij smo prenesli v živo na splet, sledi pa še Schubertovo potovanje v Atzenbrugg, moderna opera, katere premiera je načrtovana za 30. april."

Kakšno gledališče je Gärtnerplatz Theater v Münchnu?

"Imamo super solistični ansambel. Med seboj smo zelo kolegialni, se spodbujamo, cenimo, med nekaterimi so se spletle tudi prijateljske vezi. Tudi na vseh ostalih delovnih mestih - od maske, kostuma, tehnike do marketinga, koordinacije, računovodstva - imamo super kolege. Kot velika družina smo.

Zelo spoštujem našega intendanta Josefa Ernsta Köplingerja, ki je gonilna sila gledališča v tej pandemiji. Neverjetno, koliko idej ima. V prvem lockdownu je ustvaril format 'Vorhang auf' (prenos v živo, pogovor z raznimi gosti, obogaten z glasbenimi točkami kolegov). Mirno bi lahko v pandemiji vse zaprl in nas poslal domov. Ampak bori se skupaj z nami in išče nove načine in rešitve, kako igrati dalje. Od ministrstva mu je uspelo dobiti sredstva za live stream produkcije. Če ne bi prenašali v živo, najbrž niti vaj ne bi več imeli. Veliko drugih kolegov poroča o drugačni situaciji v teatrih, kjer niso delali že tri mesece ali dlje."

Kako pa na nemških in avstrijskih odrih kaže s ponovno vzpostavitvijo normalnih razmer v teatrih, operah ...?

"Srčno upam, da bo vladi postalo jasno, da so celemu kulturnemu sektorju odvzeli pravico opravljati svoje delo in s tem dohodek, nujno potreben za preživetje. Že celo leto samostojni umetniki nimajo dohodka, životarijo. Izjema so samo tisti, ki so zaposleni kot stalni člani ansambla, zbora, baleta ali orkestra. Vsi ostali, samostojni umetniki, med katere sem do pred pol leta spadala tudi sama, so prizadeti. Tem ljudem in tej poklicni skupini je treba pomagati.

Tako s finančno podporo (dana pomoč ne zadošča za dostojno življenje, kaj šele ohranjanje in vzdrževanje na primer instrumentov) kot z dejstvom, da naj se gledališča, galerije, muzeji, koncerti ponovno odprejo, saj so te institucije vložile veliko v varnostne koncepte (tako z zmanjšanjem števila gledalcev v dvorani kot s testiranjem, nošenjem mask, odličnimi prezračevalnimi napravami, ki so jih imele že prej in v osmih do petnajstih minutah popolnoma zamenjajo zrak v dvorani). Govorim o situaciji v Nemčiji in Avstriji. Nekaj se bo moralo spremeniti. In upam, da kmalu."