(INTERVJU) Igor Karlovšek: Slovani so bili skriti v moji podzavesti

Ste imeli zelo radi Finžgarjevo sago Pod svobodnim soncem?

"Nekatere knjige so bile zame prav posebne in Pod svobodnim soncem je bila ena izmed njih. Prebral sem jo verjetno več kot desetkrat. Knjiga mi je odprla pogled v zgodovino, ta pa je postala moja velika ljubezen. Predvsem mi je Finžgar vcepil spoštovanje do tega, da sem Slovenec. V šoli preprosto nisem mogel razumeti, kako so vrstniki stokali, ko so se morali učiti zgodovino, mene pa je vedno zanimalo še veliko več, kot sem prebral v učbenikih in knjigah. Takrat žal še ni bilo interneta in wikipedije. Slovani so bili vedno skriti nekje v moji podzavesti in zoreli. Sprva sem bil prepričan, da bom napisal nadaljevanje Finžgarjevega dela za odrasle, po Gimnazijcu, ko sem se lotil pisanja tudi za mladino, pa je v meni vedno bolj zorela ideja o mladinskem delu iz tega časa. Predvsem me vodi ponos, da sem Slovenec in s tem tudi Slovan, in sem želel bralcem odstreti nekaj odgovorov na vprašanje, kdo smo in od kod smo prišli. Prvi zgodovinski zapisi so plod tistih, ki so jih slovanski vdori prizadeli in so pisali o Slovanih podcenjevalno. V mojih predstavah pa so bili Slovani vedno precej idilično pošteni, močni in nepokvarjeni. Vsekakor pa so morali v resnici sestavljati mogočno silo, da so se obdržali, medtem ko številnim drugim plemenom to ni uspelo. Slovanov ne Germani ne Obri niti Bizantinci niso izbrisali. Če bi bili tako nebogljeni in neuki, se s tako mogočnimi nasprotniki ne bi mogli kosati. To je v moji domišljiji Slovane močno privzdignilo in jih zato predstavljam tako kot Finžgar, kot mogočno, neustavljivo silo."

Ja, in tako kot pri Finžgarju so takšni, mogočni in neustavljivi, že otroci.

"Slovani niso samo mogočni bojevniki, ampak predvsem so v primerjavi z dekadenco zahoda, ki je zaradi političnih iger, podkupovanja, medsebojnih porok pokvarjen, nekaj svežega, novega in poštenega. Otroci pa so še toliko bolj neposredni, vedoželjni in svobodni v razmišljanju. Ta otroška neposrednost, nagajivost in junaštvo brez slabih izkušenj in še neobrušena vedoželjnost so tisto, kar mi je dodatno plemenitilo navdih. Skrbno sem izbiral lastnosti svojih petih junakov in te lastnosti iz prve epizode do zadnje nadgrajeval. Ajda je zdravilka po srcu in pomaga pomoči potrebnim, ne glede na to, od kod so in kaj so. Mila nosi s seboj sporočilo o enakosti vseh živih bitij na svetu. V njej je pradavna sposobnost slišati, prositi, ljubiti, razumeti in spoštovati vsako življenje, ne glede na obliko, nekaj, kar smo ljudje v pehanju za boljšim življenjem očitno izgubili. Oba glavna ženska lika sta izjemno močna. Fantje so malo mlajši, a glede na potrebe tistega časa predvsem bojevniki. Tako kot vsi otroci si tudi trojčki želijo doseči svojega velikega vzornika očeta in želijo čim prej odrasti. Vsem petim pa je skupno, da so ubežniki izza Karpatov podobni sodobnim beguncem, ki morajo v strahu za golo življenje zapustiti dom. Gre za zgodovinsko vzporednico in opomin, da se zgodovina nenehno ponavlja. Tako kot so vojne v Afganistanu, Siriji ali Iraku pognale od doma proti Zahodu milijone beguncev, se je enako zgodilo zaradi prodora Hunov iz Azije v četrtem stoletju, kar je sprožilo selitve narodov v neslutenih razsežnostih. Če ne bi bilo hunskega prodora v Evropo, bi bil zemljevid narodov sedaj popolnoma drugačen in neprimerljiv s sedanjim."

Nekaj je veselje do junaških pustolovščin, drugo pa pravi historični okvir za takšno početje. Moram priznati, da se mi zdi zelo kompliciran. Ne spomnim se, da bi nam v šoli situacijo tako kompleksno predstavili. Ste se morali posebej poglobiti ali je to nekaj, kar vas tudi sicer zanima? Vaš pripis ob koncu Pobega se mi zdi poznavalski, hkrati pa zelo prizemljen. Zdi se, da znate dobro razbirati tako zgodovino velikih premikov kot zgodovino vsakdanjega življenja.

"Zgodovina je, kot rečeno, moja ljubezen. Od predzgodovine, antike, srednjega veka pa do velikih vojn. A Slovani so mi posebej pri duši. Če slišiš v šoli stavek, da so se Slovani v šestem stoletju selili z druge strani Karpatov na zahod, ti to ne da prav nobene predstave o tem, kaj se je v resnici dogajalo. Selitve tudi niso potekale tako, da so se ljudje odločili, da bodo zapregli konje in se odpeljali, ampak je šlo za splet posrednih in neposrednih vzrokov. K selitvi je pripomogla tehnika poljedelstva, ki je bilo odvisno od rodovitnosti zemlje. Slovani so potrebovali vedno novo zemljo, ker je niso gnojili (razen s pepelom) in so njive postale jalove v treh letih. Zato so se nenehno premikali za novimi območji, da bi jih izkrčili, požgali nizko drevje in bi zemlja bolje rodila. Poleg tega je Slovane gnal iz prvotne domovine pritisk vzhodnih plemen. Predvsem Obri so zaznamovali njihovo življenje za kar precej stoletij in simbioza je potekala od prenašanja, do sodelovanja in nato spopada in prevlade Slovanov in izginotja Obrov. Leta okoli 600 pa so bila odločilna za Slovane. V teh letih se je zgodilo veliko, dogodke opisujem v drugem, tretjem in četrtem delu Ognjenega plemena. Mila rodi sina Sama, ki leta 628 združi vse Slovane v plemensko zvezo, Fokas leta 602 umori cesarja Mavricija, leta 625 združeni Obri in Slovani napadejo Konstantinopel in so poraženi, poraz pa tako oslabi Obre, da se Slovani Obrov otresejo. Če bi podrobno pregledovali, kaj se je dogajalo v Panoniji in na ozemlju sedanje Slovenije, pa bi bilo zelo pestro. Na tem ozemlju so bili tudi Gepidi, ki so jih porazili Obri, Langobardi, ki so se prostovoljno odselili, Slovani so prodrli do izvira Drave in naprej do sedanjega Inichena v Italiji, Lienz (nekdanji Aguntum) pa so razdejali Obri pod poveljstvom Bajana. Ko se peljem na smučanje v Dolomite po Dravski dolini (in občudujem tisti čisti, bistri potoček, ki postane do Slovenije mogočna reka), me vedno stisne pri srcu in se sprašujem, kako so se počutili Slovani, ko so prodrli tako daleč pod alpske vršace in poskušali preživeti v tistem težkem okolju ob nenehni nevarnosti germanskega napada."

Zanimiva se mi je zdela odločitev, da slovenskega poglavarja Ognjena vendarle ne idealizirate. Nekdo, ki večino svojega življenja bije vojne, pač ne more biti zelo sofisticiran, subtilen, empatičen, ne?

"Ognjena sem si že dolgo želel 'izdelati' ali pa 'obdelati', saj je lik, ki ga je mogoče napisati večplastno. V prvem delu, ko je pomembno, da zgodbo zagrabijo otroci, je bolj freska divjega, neustrašnega bojevnika, potem pa se v nadaljevanju izoblikuje kot pravi povezovalni voditelj, od katerega je odvisna usoda celotnega slovanskega plemena. Glede na to, da so glavni junaki vendarle otroci, so opisi Ognjena bolj sumarni, vendar pa vseeno odkrijemo, da se je na Zahodu učil vojaške obrti, da obvlada latinščino in grščino, dva izmed svetovnih jezikov antike, je torej pismen. Zna brati znake za sporazumevanje med Slovani, kar je bila med Slovani redkost. Slovani so vendarle poznali nekakšno obliko znakovne pisave in Ognjen jo je obvladal, kar izhaja iz prizora, ko sprejme sla."

Danes imajo mladi na voljo seveda še sage v drugih medijih, pa tudi v tistih, ki so v knjigah, je v primerjavi s knjigami naših generacij vse mogoče in nemogoče nekajkrat potencirano. Vendar si predstavljam, da – tisti, ki pač sploh imajo koncentracijo za branje – radi segajo po Ognjenem plemenu. Imate že kaj odzivov?

"Pisati zgodovinsko serijo pomeni tveganje. Otroci moderne dobe z elektroniko in internetom bi lahko pisanje o starih Slovanih ocenili za nezanimivo. Čiste fantazijske serije so dobro sprejete, ampak zgodovinske? Kljub temu sem se lotil pisanja, ker verjamem, da gre za dobro pisanje in da mi bralcev ne bo težko prepričati. Zanimivo, da nimam veliko odzivov od otrok, ker je ta nesrečni covid-19 povzročil, da ni obiskov na šolah, kjer bi lahko preveril, kako je delo sprejeto. Zbirka ima lepe številke po izposoji. Najbolj navdušene so bralke. Ajda je prava zvezda te serije, njena sposobnost zdravljenja je res presenetljiva za tiste čase. Spraševal sem se, kaj so Slovani (ali kdorkoli drug od njihovih sodobnikov) storili, kadar se je zgodil kakšen zdravstveni zaplet, ki je v antiki veljal za smrtnega. Ajda se v vsaki od epizod ukvarja z drugačno težavo, v prvi rešuje obolelega zaradi vnetja slepiča, potem ima poškodovanko z udarnino glave, nosečnici rešuje otroka s carskim rezom, prav tako pri izgubi krvi poskuša pomagati s transfuzijo. Medicina v antiki me je vedno zanimala, predvsem Galen s svojimi spoznanji je bil daleč bolj napreden kot tisoč in več let kasneje zdravniki v srednjem veku. Želim si, da bi serija postala uspešnica in bi jo otroci vzeli za svojo. Verjetno bo k temu pripomoglo dejstvo, da je v drugi triadi letos izbrana za tekmovanje za Cankarjevo priznanje. Prepričan sem, da bodo tisti, ki bodo prebrali prvi del, segli potem še po naslednjih in pospremili moje mlade junake do sedanje domovine."

Otroci in mladostniki v takih knjigah morajo biti junaki, seveda. Lastnosti, ki ste jih vi razdelili med peterico Ognjenovih otrok, pa najbrž prehajajo iz območja zgodovinsko-avanturistične proze v fantazijo. Ali pa ne?

"Zgodba časti junaštvo in junake. Mojih pet glavnih junakov ima lastnosti, ki so všečne in navdihujoče ne glede na čas. Predvsem otroci nikoli ne obupajo, ampak verjamejo vase in se borijo do konca. Vztrajnost, nepopustljivost in premagovanje lastnih strahov, tovarištvo, to so lastnosti, ki si jih želi vsak človek, ne glede na to, v katerem stoletju se je rodil. Sodobniki so glede tega povsem izenačeni s predniki in z mojimi junaki iz začetka sedmega stoletja. Težave, s katerimi se srečujejo Ognjenovi otroci, tudi niso bile prihranjene samo za tisti čas, saj so prisotne še danes. Pohlep, boj za oblast ne glede na ceno, izdajstvo, vse to morajo izkusiti med svojo dolgo potjo do očeta. Seveda gre za fantazijo, to je bistvo mojega pisanja. A ta fantazija ni sama sebi namen, ampak je prizemljena in črpa iz zgodovinskih podatkov o dobi, v kateri teče dogajanje. Tistega časa nisem idealiziral, ampak sem se poskušal poglobiti vanj. To ni lahka naloga. Ne moreš napisati, da je nekdo oddaljen deset metrov, saj metra takrat niso poznali. Tudi ur ni bilo, da bi opisal, kako je nekdo prišel nekam v petih ali šestih urah. Hrana je bila drugačna, od sadja so poznali samo divje lesnike in lešnike. V Evropi še ni bilo krompirja ali koruze. Tudi oblačila in obutev je treba opisati glede na čas."

Predstavljam si, da je bila ta – sicer z zgodovinskimi dejstvi omejena – preteklost prijeten beg pred trdo sedanjostjo vaših drugih knjig za mlade. V vseh vaših delih so močnejše ali šibkejše doze težkih zgodb sodobnih mladih. Pišete Ognjeno pleme drugače kot druge romane za mlade?

"Tako sem se vživel v te svoje junake, da tega ne občutim. Preteklost mi ne daje prav nobenih popustov, da bi kaj zašušmaril. In na koncu gre besedilo še profesorju zgodovine Mihi Poharju, ki ni prav nič prijazen, če meni, da je kaj v neskladju s časom, v katerem teče dogajanje. Res je, da sem do sedaj v delih za mlade junakom nalagal težke preizkušnje, a menim, da tudi tale ni lahka. Verjetno sami otroci v letu 600 ne bi imeli nobene možnosti preživetja, če bi se podali na pot od Dnestra ali Dnepra proti Sloveniji. S seboj ne bi mogli nositi dovolj hrane, močnejši odrasli bi otroke uporabili za poceni delovno silo, dokler bi 'trajali', dekleti bi bili žrtvi moških napadalcev, saj sta bili za tiste čase že odrasli ženski. Moji junaki preživijo samo zaradi lastnosti, ki se včasih zazde kar nadnaravne, vendar pa so verjetne."

Tem junakom iz preteklosti in vašim junakom iz sedanjosti je skupno, da se morajo večkrat dobesedno boriti za svoje življenje. Po navadi razumemo tak boj metaforično, vi pa mislite dobesedno, ne?

"Ognjeno pleme sem zasnoval kot akcijo od začetka do konca in dogajanje se iz knjige v knjigo stopnjuje, kar zahteva precejšnjo kondicijo od pisca. Niti za trenutek se dogajanje ne ustavi. Ideja celotne zgodbe je prav v tem, da se tako ogrožena skupina prebivalstva, kot so bili takrat otroci, pravzaprav ves čas, dokler se ne pridružijo očetu, res dobesedno bori za življenje. Takrat, ko so v ognju in krvi izginjali celi narodi, so bili otroci povsem nepomembni. Njihovo preživetje je resnično čudežno."