(INTERVJU) Karmina Šilec o antitrumpovskem Harvardu in kaj bo s Carmino Slovenico v prihodnje

Lansko študijsko leto, 2018/19, ste bili na inštitutu Radcliffe za napredne študije Univerze Harvard v Bostonu. Bili ste povabljeni kot "fellow" (partner, sodelavec). Kaj pomeni oziroma je za vas pomenilo to častno povabilo?
"Vabila sem bila seveda zelo vesela in prišlo je ravno v času, ko sem potrebovala pogoje za razvijanje novih idej. Raziskovalno okolje, ki ga je nudil Radcliffe Institute, je bilo v vseh pogledih izjemno. Dostop do literature, informacij in nasploh celoten kontekst tega programa dajeta vse potrebno za poglobljen študij in delo pri projektu, ki si ga izbral. V začetku sem bila skorajda evforična nad tem, kar harvardske knjižnice in zbirke obsegajo. V enem samem dnevu so mi dostavili literaturo, ki sem jo lansko poletje intenzivno iskala po dubrovniških arhivih. Našla sem kar nekaj virov, o katerih se mi še sanjalo ni, da sploh obstajajo. Enostavno: Harvard je premožen in lahko si privošči največ in najboljše. Pa naj gre za z najboljšo opremo, najbolje opremljen tonski studio ali zbirko na oddelku za helenistične študije, za intervjuje s stoletnimi ženami iz Črne gore ali studio za VR (virtual reality)."
Petdeseterica znanstvenikov, umetnikov, raziskovalcev vas je bila povabljena iz vsega sveta, tudi nobelovci – naravoslovci, fiziki, biologi pa družboslovci, zgodovinarji, književni teoretiki, sociologi, antropologi, politologi, umetniki vseh zvrsti … Glasbenikov vas ni bilo veliko? Katera so bila polja vašega raziskovanja na Harvardu in spoznanja, novi fokusi …?
"Prav ta nabor 'fellows' je nekaj, kar je zelo pomembno za ta program. Radcliffe nas je spodbujal, da smo med seboj delili čim več tega, kar počnemo, da smo med seboj komunicirali o idejah, ki nas vznemirjajo in s katerimi se ukvarjamo. To je name delovalo zelo osvežujoče. Poglobljeni pogovori s pisatelji, antropologi ali matematiki o mojem preteklem ali naslednjem projektu so bili zelo posebna izkušnja, ki je še nisem izkusila na tak način. Zanimivo je doživeti, da se nekdo z drugega akademskega področja želi poglobiti v to, kar počneš, in s svojim načinom razmišljanja, popolnoma drugačnim od tvojega, osvetli pogled na to, s čimer se ukvarjaš. Postavljajo se drugačna vprašanja in dobivajo se popolnoma drugačni odzivi, kot sem jih bila vajena doslej. Ne gre za odzive občinstva, ne za strokovno mnenje v kakšnem mediju, spet ne za pogovor s sodelavci. V realnem življenju nihče od nas, ki smo delili to skupno leto, nima pogojev, da bi svoje delo lahko delil s tako pronicljivimi znanstveniki in ustvarjalci, ter vnaprej ustvarjenih pogojev za to, da lahko skupaj razmišljajo in imajo za vse to dovolj časa. Radcliffe nam je podaril čas, ki smo ga vsi potrebovali."

Kako znanstveniki razmišljajo

Bili ste edini iz teh prostorov?
"Bila sem edina iz teh prostorov in tudi prva s področja glasbenega gledališča, dirigiranja in zborovske glasbe."
Ugled in status Univerze Harvard sta izjemna – kako bi rekapitulirali svoje bivanje in delovanje v tem kontekstu? Bi lahko povzeli, kaj je ta čas v fokusu raziskav v svetu na tako vrhunskem nivoju? Morda le nekaj smernic, ki so vas najbolj prevzele, vznemirile.
"Nisem prepričana, da znam odgovoriti, kaj je sedaj fokus raziskav v svetu. Področij znanosti in tega, kaj v resnici so revolucionarne raziskave, ne poznam dovolj, da bi lahko odgovorila kompetentno. Vsak dan dobivamo informacije o kakšnem novem odkritju na področju medicine, narave, fizike, kemije. Katera dognanja so tista, ki bodo najbolj zaznamovala ta čas, bomo najbrž izvedeli kasneje. Nekatera dognanja so tudi veliko bolj prisotna v javnosti, na primer tista, povezana z zdravjem in varovanjem, ohranjanjem okolja. Najbrž so to ta, ki so za nas vse bolj izpostavljena.
Mene so zanimali načini, kako znanstveniki razmišljajo, kako delajo in kako nasploh preživljajo vsak dan, kako opazujejo svet in kako ga interpretirajo. Kako denimo matematik razmišlja o ameriškem volilnem sistemu ali nevroznanstvenik o glasbenem talentu papig."

Človeški glas v povezavi s sodobno tehnologijo

Polja vašega ustvarjanja se premikajo. V katero smer?
"Polja mojega ustvarjanja se nadaljujejo v smeri glasbenega gledališča, skladanega gledališča in nasploh ustvarjanja glasbe. V zadnjem času se veliko ukvarjam z elektro akustično glasbo, razvijam metodo živega procesiranja glasov in zvočne obdelave človeškega glasu, moj 'locus' je človeški glas v povezavi s sodobno tehnologijo."
Kako po enoletni odsotnosti doživljate domače (kulturno) okolje?
"V bistvu je moj povratek sovpadel s poletjem, počitnicami in zato tudi z drugačnim utripom. Ta odmik je odplaknil nekaj usedlin, dal mi je priložnost prevetriti misli in poglede."
Pravkar ste se vrnili kot žirantka z Evropskih zborovskih iger v Göteborgu. Pred leti sem vas ob vrnitvi iz Rige spraševala o zborovskem olimpizmu. Kako se je skozi čas spremenil? Od leta 2000, ko so se zborovske olimpijske igre začele v Linzu in ste bili nanje povabljeni s Carmino Slovenico s projektom Vampirabile, do danes so se zelo "prilagodile času", se zdi. Je kakovostnega zborovstva še vedno veliko?
"Zborovska tekmovanja v osnovi niso bistveno spremenila svojega koncepta in poslanstva. Nekatera so usmerjena k ocenjevanju vrhunskih izvedb, nekatera imajo poslanstvo v tem, da se nanje lahko prijavi kdorkoli. Ponekod je treba pripraviti tehten spored različnih obdobij, ponekod je dovolj izvesti dve atraktivni in všečni skladbi. Evropske in Olimpijske zborovske igre sodijo med dogodke, kjer je poanta v sodelovanju čim večjega števila zborov. Seveda je zato na teh tudi kakovostni razpon izredno širok, kar je pač ideja producenta. Ob tem se pojavljajo še druge oblike tekmovanj, tudi takšna, kjer je cilj drugje, bolj v smeri masovne gledanosti in izvajanju drugačnih glasbenih žanrov (običajno pop glasba), in posledično se tu uporabljajo drugačni kriteriji. Tako je denimo evrovizijsko tekmovanje zborov. Pri tem dogodku ne gre za jasno postavljene kriterije, kdo in s kakšnim sporedom se na tekmovanju lahko pomeri in kakšni so predizborni postopki. Poanta je v tem, da dogodek podpirajo nekatere televizijske hiše, ki ponekod po lastnem kriteriju izberejo, koga bodo poslale, ponekod pa je izbor narejen na predhodnem tekmovanju. Zato je dogodek nekoliko konfuzen, ker ne gre za tekmovanje najboljših z najboljšimi, kar bi pričakovali glede na naziv, in tudi sicer so tekmujoče zasedbe žanrsko različne.

O glasbi se praviloma piše dolgočasno

Pred petimi leti sva se v podobnem intervjuju spraševali o nelagodju v kulturi pri nas, ki se najhuje manifestira v umetnostni glasbi. Zdi se, da je danes situacija še hujša. Glasbenikov ni v nobenih odločujočih nacionalnih telesih, praktično ste družbeno nezaznavni, kar zadeva vzvode odločanja.
"Drži. Vendar najbrž jaz nisem prava oseba za odgovor, zakaj je tako. To vprašanje bi bilo bolje nasloviti na tiste, ki sestavljajo ta telesa. Družbene zaznavnosti ali nezaznavnosti najbrž ne ustvarjamo čisto sami. Če nimamo enakih platform za izražanje, kot jih imajo druga področja, potem je težko glasno artikulirati stališča. Če glasbeniki ne dobivajo tehtnih vprašanj in ustreznega prostora v javnosti, njihov glas težko prodre. Najbrž pa je res, da je potrebno tudi več poguma in jasnih stališč, ki pa jih pri glasbeni stroki pogrešam. Tisto nekaj malo 'misli' je morda dovoljeno podajati nekaterim izbranim muzikologom, med njimi pa je žal veliko zelo reakcionarnih, kar je seveda zelo škodljivo za celotno polje glasbene umetnosti. O glasbi se praviloma piše izjemno dolgočasno, tehnicistično, hermetično. Zato umetniška glasba lahko deluje kot manj zanimiva. Naštevanje, kje, kdaj in s kom je bilo izvedeno kakšno glasbeno delo, še ni dovolj. O premieri novega glasbenega dela se ne govori na enako vznemirljiv način kot o novem filmu. Pred abonmajskim koncertom ni takega ropota kot pred gledališko premiero. Glasba ima tudi več ravni: veliko polje zabavne glasbe, veliko polje ljubiteljskega ukvarjanja z njo in polje umetniške glasbe. Tukaj najbrž govorimo o podhranjenosti prisotnosti slednjega. Glasbeni umetniki bi morali uporabiti za komuniciranje o svojih stališčih tudi govor in pisano besedo, a izgleda, da je zanje šibkejše področje. Nekatera polja, denimo književnost in gledališče, so pač veliko bližje pojasnjevanju sveta z besedo."

Brez stalnega koncertnega zbora

Kako bo s Carmino Slovenico v prihodnje?
"Ko je Carmina Slovenica lansko leto izpadla iz večletnega financiranja na ministrstvu za kulturo, je to ohromilo del programa. Šele konec letošnjega julija smo izvedeli, kakšno financiranje naj bi prejemala v naslednjih treh letih iz vira Mestne občine Maribor, kar je pomenilo ključno informacijo o tem, kako naprej. Program Carmine Slovenice smo na podlagi tega sedaj prilagodili. Delovali bomo veliko bolj projektno, tako na polju koncertne dejavnosti, založništva in izobraževanja. Predvsem bomo gojili inovativno glasbeno in glasbeno-scensko avtorsko naravnanost lastne produkcije. Poudarek bo na raziskovalnem značaju ustvarjanja vokalne in sodobne glasbe, vendar ob tem postopoma vnašamo tudi nova področja, denimo zvočno umetnost ter več povezovanja z drugimi umetniškimi področji (animacija, ples, vizualna umetnost). Za izvajanje organizacijsko, pedagoško in strokovno zahtevnih programov, ki jih terjajo redni produkcijski aparat, večji tim in večja sredstva - kot je to bil koncertni zbor Carmina Slovenica -, pa ni možnosti in ne bodo več del rednega programa. Sicer pa pravkar začenjamo študij svetovne praizvedbe glasbenoscenskega dela Threnos (za grlo) ameriškega skladatelja Jacoba Cooperja."