(INTERVJU) Katarina Rešek - Kukla: Zakaj bi sovražil, če ne moreš sprejeti dela sebe

Med 7000 filmi so na najrelevantnejšem mednarodnem festivalu kratkega filma v Clerment-Ferrandu izbrali 78 filmov, med njimi tudi vaše Sestre. Dobiti grand prix v taki konkurenci je še poseben podvig in preboj. Hkrati pa slovenski film na tem festivalu še nikoli ni slavil. Se vašemu filmu zdaj obeta intenzivna distribucija po festivalih?

"Delamo za nadaljnjo festivalsko distribucijo filma in načrtujemo tudi druge načine distribucije, zagotovo pa ima zdaj film svojo močno pot in gre naprej. Tik pred začetkom festivala smo podpisali pogodbo z eno največjih distribucijskih agencij za kratke filme, Kurzfilm Agentur Hamburg, ki bo poleg klasične distribucije (televizije, VOD) prevzela tudi kinematografsko distribucijo. Da ima slovenski film tujo agencijo, je redkost, da pa ima to slovenski kratki film, je res izjema, tako da smo zelo hvaležni, da so prepoznali v Sestrah potencial. V film smo poleg vseh produkcijskih faktorjev, ki so izmerljivi, vložili brezmejno ljubezen, zaupanje, vero, trud, energijo in pogum."

Kakšen je bil proračun filma, v kakšnih okoliščinah ste ga snemali? Nastal je v produkciji A Atalante in koprodukciji z Nuframe, Zvokarno in Supermarketom. Kar veliko koproducentov? Morda poveste kaj o tem sodelovanju in izbiri?

"Mislim, da smo na razpisu Slovenskega filmskega centra dobili okoli 38 tisoč evrov, kar mogoče komu zveni veliko, a gre za nizkoproračunski film, kar pa ne pomeni, da je izvedba nemogoča, in rezultat je daleč od tega. Koproducenti so s svojimi storitvami vložili v film, Nuframe s postprodukcijo slike, Zvokarna s snemanjem in postprodukcijo zvoka ter Supermarket s snemalno opremo. Vsi trije koproducenti so naši redni sodelavci, s katerimi smo se ujeli in ki so v film verjeli ter šli z vsem srcem v proces."

V glavnih vlogah treh prijateljic fantovskega videza nastopajo igralka Mia Skrbinac in dve naturščici, Sarah Al Saleh in Mina Milovanović. Radi imate v svojih filmih take, ki se s filmom srečajo prvič. Spomnim se tudi akademijskega filma Plavanje, v katerem so bili v večini, razen Nike Rozman. Zakaj so vam naturščiki blizu?

"Pravzaprav so čisto vsi v filmu Sestre razen Mie Skrbinac naturščiki. Ne, da se izogibam delu z akademskimi igralci, a zaradi specifike lastnosti likov iščem nekaj drugega v ljudeh, bolj esenco kot pa nekakšno spretnost ali igralsko orodje. Pri Mii sem to videla, preostalih likov pa nisem videla v ljudeh, ki jih že poznam, zato sem iskala dalje. Nisem toliko obremenjena s tem, da mora ali ne sme biti človek igralec, predvsem se je tako zgodilo, da sem našla to, kar sem iskala, v naturščikih. Gotovo gre za drugačno vrsto procesa, saj delam z njimi bolj instinktivno, intuitivno. Delo z naturščiki je tudi precej velika odgovornost, saj jih moraš v procesu, ki je zelo intenziven in zahteven, zaščititi, a hkrati ostati odprt in pogumen. Zdi se mi tudi, da so naturščiki bolj neobremenjeni s samim procesom in prej poiščejo v sebi odgovore. Ko najdeš v človeku lik, ki si si ga zamislil, je to nekaj najlepšega in najbolj vrednega."

So Sestre nastale z mislijo na celovečerni film? Kot skica velikega, večjega platna? Zdaj bo najbrž ta prenos precej lažji, kajne? Ali pa glede na težavno situacijo v slovenskem filmu, ali ne?

"Sestre so film zase, a so definitivno bile tudi študija, vodilo za celovečerni film Fantasy, ki se bo na nek način začel tam, kjer so se Sestre zaključile. Skozi proces Sester smo se našli med sabo, igralci, kreativna ekipa, zdaj tudi potencialni koproducenti iz tujine, in to bo zagotovo popeljalo film na naslednji nivo. Zgradili so se odnosi, stvari se so zbistrile, pot se je pokazala in občutek imam, da nas zdaj film sam vodi naprej."

Zanimajo vas teme, povezane z balkanskim prostorom - virdžine v Sestrah ali islam in ženske v Plavanju, recimo. Je povezano z vašimi koreninami?

"Zanima me okolje, v katerem živim. Moje korenine so različnih izvorov, mnogo časa sem preživela na celotnem območju Balkana in tudi sodelujem z ljudmi s celega Balkana, zato je to zame zelo navdihujoč prostor. Precej hitro sem opazila našo skoraj obsedenost z zahodnim svetom in kako želimo biti podobni zahodnjakom, a pozabljamo, da imamo bogato slovansko dediščino in raznovrstno kulturo! In to je tisto, kar mene zares zanima, in tudi vem, da to lahko predstavimo svetu. Zelo se čutim povezana z našo regijo, čeprav vidim toliko ostankov rigidnih sistemov, a vem, da jih lahko presežemo. To je tudi ena izmed lastnosti Slovenije, ki je tako neverjetna, združujeta se namreč Balkan in zahod, pride do trka, srečanja več kultur, več svetov in tu se rodijo zanimive stvari. Zdi se mi, da bi se lahko znebili strahu glede lastne kulturne identitete, saj samo tako lahko pridemo do zavedanja, da smo lahko to, kdor smo, in da nas nihče ne ogroža, ne 'prišleki' ne tujci ne internet ... Dokler imamo samospoštovanje, lahko spoštujemo tudi druge. Raznolikost oplaja in obogati našo (kulturno) pokrajino. Osebno me zanima prav to - srečanje, trk, hibrid sedanjosti in preteklosti, tradicionalnosti in sodobnosti, le tako se rojeva prihodnost."

Tudi avtobiografska izkušnja je v Sestrah, hkrati pa vseskozi v vaših filmih sledimo spoprijemanju s patriarhalno družbo, iskanjem spolne identitete. Sami izhajate iz Krškega in se iz devetdesetih spominjate takih deklet v trenirkah, moškega videza, ki so spominjale na virdžine - ženske v moških telesih, ta izrazito in unikatno balkanski fenomen. Dve protagonistki nosita slušni aparat - torej gre ob virdžinstvu še za hendikep. Torej dvojna zaznamovanost, izolacija?

Ko sem snemala mladinsko izmenjavo gluhih in naglušnih mladostnikov, sem spoznala svet, ki mi prej ni bil znan, in fasciniralo me je, koliko svetov še obstaja znotraj tega, ki ga imenujemo 'naš' svet. Opazila sem, da so gluhi in naglušni potisnjeni ob rob, z njimi se nihče ne ukvarja preveč, zato so si oblikovali svoj svet, ki funkcionira po nekih svojih zakonitostih, in to me je ganilo. Dve izmed Sester nosita slušni aparat in to lahko tolmačimo kot telesno hibo, ki postane defenzivni mehanizem, saj tisto, kar ju je omejevalo, postane na nek način tudi zaščita; kadarkoli lahko izklopita zunanji svet s tem, da snameta slušni aparat. Obenem se ravno zaradi neke telesne značilnosti zgodi kompenzacija, saj sta še bolj borbeni in atletski. Zanimalo me je raziskovanje posebnih potreb ali recimo jim raje posebnih sposobnosti. Te telesne značilnosti nisem želela v filmu razlagati ali opravičevati, saj mislim, da morajo postati te stvari bolj vidne in da za svoj obstoj ne potrebujejo posebnega vzroka ali motiva. Le tako jih lahko zares sprejmemo kot družba."

Tudi islam in ženske so tema, ki se je lotevate. V akademijskem nagrajenem filmu Plavanje (tudi nagrajenem na Festivalu kratkega filma in z zlatolasko AGRFT) je v ospredju trk svetov, muslimanskega in zahodnega. Muslimansko dekle, potem ko dobi menstruacijo, ne sme več trenirati plavanja oziroma mora nadeti burkini in biti zastrto. Drzna tematika. Kako so muslimani reagirali, imate kak odziv? Nekje ste v šali dejali, da upate, da vam ne bodo izrekli fatve.

"Neko intenzivno obdobje me je res zelo zanimal islam, predvsem ženska v islamu. To je bila posledica filmskega projekta v srednji šoli, kjer smo raziskovali religije v različnih državah, in tam sem spoznala mnogo muslimank. Fatva mi, hvala Boginji, ni bila izrečena, a saj ni bilo zares razloga za to. Film namreč na spoštljiv način razmišlja in postavlja vprašanja o položaju ženske in osebne svobode v religiji. Scenarij so pred snemanjem pregledali v Islamski skupnosti Slovenije in so mi sami podali neke relevantne informacije in nasvete, ki so mi še dodatno razširili obzorje in pripomogli k celovitosti filma."

Ne moreva mimo vaše glasbene poti, tudi za svoje filme ustvarjate glasbo. Tudi za Sestre. Kaj vam pomeni ob filmski režiji? Lani ste izdali prvo ploščo Katarina. Spominjam se skupine Napravi mi dete še z akademije. Kako to, da ste jo opustili in zakaj prehod v Kuklo v cirilici? Tudi videospote že dolgo snemate za mnoge glasbenike v žanru t. i. art popa.

"Film in glasba hodita z roko v roki v mojem svetu in nikakor ne morem brez enega ali drugega. Napravi mi dete je bil projekt, s katerim sem začela, in nekako je organsko prešel v Kuklo, potem ko sem se znebila strahu in dojela, da sem tudi sama dovolj. Leta 2019 je izšla moja prva plošča Katarina, o kateri pravim, da je moja osebna izkaznica, toliko osebnih in intimnih stvari je izrečenih in zaigranih na njej, in od tu lahko grem dalje. Glasbo dojemam drugače kot film, bolj podzavestno, in vidim ju kot popoln spoj. Zato verjetno tudi takšna ljubezen do videospotov, ki so zame umetniška oblika tega trenutka, trajajo ravno toliko časa, kot zdrži pozornost povprečnega gledalca, dosegljivi so na internetni klik. V svetu videospota je dovoljeno vse, igra, magija, spoj nezdružljivega, raziskovanje, sanjska logika. Zelo sem hvaležna, da mi glasbeniki zaupajo in da lahko skupaj ustvarjamo zgodbe, ki se dotaknejo ljudi."

Kako v tujini (pa tudi doma že) nagrajena filmarka na začetku svoje profesionalne poti živi to neznosno realnost slovenskega filma in odnosa države do njega, hkrati pa pretresov gibanja #nisisama, na eni strani državni prezir in poniževanje, na drugi pa mačizem, homofobija ...?

"Nekako mi je bilo hitro jasno, kje živim, in nikoli se nisem zares počutila del kake scene. Mogoče zato, ker nisem odrasla v okolju privilegijev in mi je bilo hitro jasno, da si moram priložnosti ustvariti sama. Šele kasneje sem dojela, da živimo v skupnosti, v državi, ki jo vsi skupaj soustvarjamo in prispevamo k skupnemu dobremu, umetnost in kultura pa nista izjemi, nasprotno. S podporo filmu pravzaprav vložimo nazaj v državo, v gospodarstvo. Film je zelo draga panoga, a vsak film je mikroorganizem, ki nudi priložnosti celotni ekonomiji, kreira nova delovna mesta, prispeva k razvoju države, obenem pa še nosi sporočila in odpira perspektive ter spreminja kulturno pokrajino. Hitro mi je bilo tudi jasno, s tem se prav tako ukvarjajo Sestre in Fantasy, da živimo v družbi paradoksa, kontradikta. Na eni strani globoka homofobija in transfobija, na drugi pojavi, kot so virdžine, in ljudje, ki si ne upajo živeti svoje resnice ter raje ranijo tiste, ki si to upajo. Ne razumem, zakaj bi nekoga sovražil, če ne moreš sprejeti nekega dela sebe. Če si pomirjen sam s seboj in s svojo resnico ter fluidnostjo, te ne motijo ljudje, ki živijo sebe in s tem ne ogrožajo tvojih vrednot, saj to ni mogoče. Vesela sem, da je prišlo do prelomnice, da se mentaliteta spreminja in se stari, nezdravi vzorci krhajo. Je pa za to bilo potrebno ogromno poguma in hvala vsem, ki so ga zbrale in zbrali ter spregovorile in spregovorili."

Ste Mijino zgodbo poznali od prej? Kot bi vaše filmsko sestrstvo bilo v nekaki zvezi z njenim pogumnim dejanjem in odločitvijo za prekinitev molka.