(INTERVJU) Matjaž Ivanišin: Rad opazujem človeka pri delu, medtem ko nekaj zavzeto počne

"Oroslan nas spomni, da je film dedič prastarega pripovedovanja, da je ob toplini in resničnosti dobre zgodbe mogoče vse: ustaviti čas, obuditi mrtve in mimogrede 'presenetiti z nečim znanim', kot je spretnost pripovedovanja na kratko povzel Matjažu dobro znani pisatelj. Oroslan je svetel in igriv film, govori sicer o smrti, vendar takšni, ki jo lahko tudi preživimo ..." piše v obrazložitvi nagrade. Ne vem, kdo je obrazložitev napisal, je pa presneto dobra, ne?
"To, kar je v obrazložitvi zapisal Metod Pevec, je lepo in zelo dobro povedano. V podobni smeri smo razmišljali o filmu tudi med nastajanjem. Pred seboj smo imeli zgodbo o odmevu človeka po smrti in zgodbo o pripovedovanju samem. Vprašanje 'kako pripovedovati' je bilo v tem projektu prisotno že v izhodišču, v zgodbi Zdravka Duše, film pa odgovarja na vprašanje, kako lahko to zgodbo povemo znova, skozi drug medij, skozi druge kraje, druge ljudi."
Oroslan je vaš prvi igrani celovečerec. Tako kot vaše dokumentarne filme ga definira kompleksna večsmerna dialektika med realnostjo in fikcijo. V filmu Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba in v filmu Playing Men ste razstavljali in hkrati še potencirali razmerje med igrati in biti. Iz kakšne snovi pa je narejen Oroslan? Je mogoče reči, da je Oroslan film o razmerju med pripovedovati in biti?
"Lahko bi se tako reklo. Vprašanje, ki je bilo ves čas v zraku, je bilo: na kakšen način je lahko naslovni junak, ki ga zaradi njegove smrti nikoli ne vidimo, v filmu prisoten. Kako se njegova podoba zrcali skozi dogodke, ki sledijo njegovi smrti, kako se zrcali na obrazih ljudi, ki so mu bili blizu, kako se odraža skozi pripovedi oziroma spomine nanj. Kako se njegova podoba ustvarja z besedami in kako z dejanji. Spraševali smo se, ali človek obstaja vse do tedaj, dokler je prisoten v spominu ljudi oziroma dokler je prisoten v zgodbi. V tej smeri razumem razmerje med realnostjo in fikcijo kot orodje za grajenje konstrukta - Oroslan, kakršen je v filmu, pravzaprav nikoli ni zares obstajal, obstajal pa je vsak najmanjši delček njega. Ni resničen, resničen pa je vsak njegov atom. Sestavljen je iz mnogih ljudi, kot oseba pa obstaja samo znotraj našega filma."
Zdi se, da ste lahko šli z igranim filmom še dlje v raziskovanju razmerja med resničnostjo in fikcijo kot z dokumentarci?
"Upam, da je tako. To je bila moja želja. Zgodba, po kateri je film posnet, je pisana na osnovi resničnih dogodkov. S tem ko smo jo priredili in prenesli v drugo okolje, smo naredili še korak naprej proti fikciji. Vanjo smo nato na različne načine vnašali koščke resničnosti novega okolja in na koncu vse skupaj sestavili v novo resničnost, resničnost filma. V tem procesu je resnično vplivalo na fikcijo in obratno. S tem razmerjem sem se ukvarjal tudi v večini svojih dokumentarnih filmov, a bi v tem primeru z dokumentarno formo naletel na določene omejitve. Čeprav 'resničnosti' tudi v dokumentarnem filmu nikakor ne razumem kot nekaj objektivnega, ampak izrazito kot odraz avtorjevega subjektivnega pogleda."
O Porabju, kakršno je v Oroslanu, ste rekli: "Svet Oroslana doživljam kot skrajno poetičen svet, zame osebno to ni socialni realizem. V kadrih pokrajine razmišljam bolj o notranjem stanju filmskih likov kot pa o predstavitvi kraja, kjer snemamo." Sklepam, da je to velja za vse kraje. Kakšnemu stanju likov torej ustreza Maribor, ki je tudi dogajalni prostor v filmu?
"Oznaka poetično zame ustreza načinu filmske pripovedi in razmerju med zunanjim in notranjim, intimnim svetom. Film smo snemali na Gornjem Seniku, in ko smo se odločili, da bo zgodba umeščena vanj, me je prostor zanimal predvsem kot sosledje podob, ki odražajo manko Oroslana. Pokojni Oroslan se ne zrcali zgolj na obrazih in v zgodbah ljudi, ampak tudi v podobi pokrajine ali hiše. Do tega, čemur rečem poetičen svet, poskušam v filmu priti preko realizma, preko zelo konkretnih podob. Temu sledim, ker verjamem, da je s filmom mogoče začutiti čudežno v vsakdanjem. Film lahko reproducira stvari, ki jih vidimo pred seboj, pa vendar se v podobah, če so podane natančno, lahko zrcali nekaj, kar je onkraj vidnega, nekaj, kar se dotika intimnega sveta. Podobno velja tudi za ljudi, ki so pred kamero. Bolj čudovito kompleksni so, kot bi si jih lahko kadarkoli izmislil. Povabljeni so v fikcijo filma, vendar vanjo s seboj prinesejo svojo resničnost in svoj svet, tudi tistega, ki je skrit in utripa v njih. Temu notranjemu svetu, ki ga gledalec zgolj čuti, sem želel prisluhniti in mu dati prostor.