(INTERVJU) Matjaž Zupančič o Borštnikovem: Ustvarjalna polemika se je zdela nujna

Selektor tekmovalnega programa 54. Festivala Borštnikovo srečanje (FBS) je dramatik, gledališki režiser in gledališki pedagog Matjaž Zupančič, ki je, kot je izjavil, selektorsko agendo postavil na treh osnovnih in med seboj povezanih kategorijah - igri, mišljenju in uprizarjanju. V tekmovalni program je izbral teatre, ki "svoja ustvarjalna prizadevanja povezujejo z gledališko igro".

Ne samo pravica, ampak tudi dolžnost aktualnega selektorja je, da postavi jasne kriterije za tekmovalni spored, ste dejali. Je bil eden od kriterijev, da letos v tekmovalnem delu Borštnika vidimo predstave iz skorajda vseh večjih slovenskih gledališč, ali je ta seznam posledica kriterijev?
"Izbor predstav je seveda posledica kriterijev, ki sem jih poskušal čim bolj jasno in nazorno razložiti v svoji utemeljitvi. V nasprotnem primeru namreč postane tekmovanje v umetnosti še bolj zagatna reč. Če na kratko povzamem, mi je kot selektorju šlo za kreativno razmerje med igro, mišljenjem in uprizarjanjem. Znotraj tega okvira sem iskal kvaliteto in zanimivost. FBS je festival gledališke umetnosti, zato je logično, da v njem sodelujejo slovenska gledališča kot glavni nosilci te produkcije. Med njimi so seveda tudi velika, čeprav to ni igralo posebne vloge. Ena od tekmovalnih predstav je bila uprizorjena v stanovanju, prirejenem v umetniški studio."

K selektorskemu delu ste pristopili z odločitvijo, da soočite več gledaliških poetik. Očitno je gledališka pokrajina tako barvita, kot je slovenska nasploh?
"Selekcija FBS se pojmuje kot avtorsko dejanje, zato barva te pokrajine nikoli ne more biti izrisana v vseh odtenkih. Na letošnjem festivalu so predstave, ki so me prepričale s svojo inovativnostjo, idejnostjo in umetniškim izrazom. Za program na nacionalni ravni se mi je zdelo produktivno soočiti različne gledališke poetike. Pretekla sezona je pokazala, da sodobni slovenski teater ni enosmerna cesta, in kot selektor je nisem želel sam umetno ustvarjati. Ni me zanimalo forsiranje ene gledališke estetike. Bolj produktivno se mi je zdelo omogočiti ustvarjalno polemiko med različnimi gledališkimi koncepti in uprizoritvenimi strategijami, ki sem jih ocenil kot relevantne."