Že dolgo je, kar ste odšli iz Slovenije na Nizozemsko, zdaj ste se najbrž že povsem "ponizozemili". Se reče tako? Ampak stika s Ptujem, Mariborom še niste izgubili? Zlasti pa ne s slovenščino, saj jo ves čas poučujete, kajne?
"Januarja bo že kar sedem let, odkar sem zapustila Slovenijo. Skoraj bi si upala trditi, da se nisem nič kaj preveč ponizozemila (mislim, da se lahko reče tako), saj živim v Amsterdamu, ki je stičišče različnih kultur in dopušča svobodo različnih načinov življenja; kar pa ne velja za večino drugih mest tukaj, kjer je nizozemski vpliv neprimerno večji. Vsekakor pa moj razvoj oziroma moja pot poteka drugače, kot bi, če bi ostala v Sloveniji.
Seveda sem v rednih in še vedno pristnih stikih z vsemi v Sloveniji in z veseljem prihajam tja. Nedolgo nazaj sem dojela, kakšen privilegij je pravzaprav imeti dva doma, kjer se počutiš res domače in imaš povsod drage ljudi. Slovenščina še vedno ostaja moj dominantni jezik, stik z njo pa profesionalno ohranjam z občasnim lektoriranjem, poučevanjem in prevajanjem. Na mojo veliko žalost pa vse manj berem v slovenščini, predvsem leposlovje (in to izjemno pogrešam), ki ga je zamenjala stroka (v angleščini); nedostopnost knjig v slovenščini je pri tem največji dejavnik."
Kako je koronakriza zaznamovala vaše intimno okolje in kako se z lockdwnom spoprijemate v Amsterdamu?
"Koronasituacija je tudi meni - kot vsem - zamajala in predrugačila vsakodnevne rutine. A že od vsega začetka sem se odločila, da se ne bom postavila v vlogo žrtve, in sem začela pristopati k temu načrtno aktivno in na neki način tudi eksperimentalno (po naravi in stroki sem navsezadnje sociologinja); v vsem tem procesu iščem načine, kako bi ta nepričakovani izziv pretvorila v ustvarjalno in koristno življenjsko izkušnjo. Marca, takoj po prvem lockdownu, sem začela z (brezplačnim) desettedenskim online programom, ki ga je ponujala univerza Yale v okviru študija psihologije, 'The Science of Well-Being', kar je bilo ravno prikladno za tisto apokaliptično obdobje. Ko se je zunanji svet začel sesuvati, je nastopil čas za postavljanje svojega notranjega sveta v red. S pomočjo omenjenega programa, ki je temeljil skoraj izključno na praksi, sem ozavestila in doživela pozitivne učinke redne telovadbe, meditiranja, izogibanja vsakodnevnemu spremljanju družbenih omrežij in poročil, zadostne količine spanja, zdrave in uravnotežene prehrane, zavestnega občutka hvaležnosti, spreminjanja prioritet ipd. In vse to udejanjam ves čas, z upoštevanjem ukrepov, seveda. V tem času mi je uspelo zaključiti štiriletni študij akupunkture in osnov zahodne medicine, izšla pa je tudi knjiga, ki sem jo prevedla, Odsevi lune na vodi; tako da me očitno ta naravnanost spodbuja, da grem kljub zunanjim oviram naprej po svoji poti.
V Amsterdamu je na prvi pogled v povezavi z lockdownom najbolj očitna skoraj popolna odsotnost turistov in center mesta je skorajda prazen. To marsikomu celo ustreza, posebej tamkajšnjim stanovalcem. Zdravstveni sistem je tukaj razvit, vendar kapaciteta v bolnišnicah je vseeno omejena, saj je Nizozemska prenaseljena država. Problem je tudi, ko zboleva zdravstveno osebje in je potem težava z njihovo nadomestitvijo. A v zadnjem mesecu naj bi število ljudi, ki potrebujejo intenzivno nego in bolnišnično oskrbo, upadalo."
Na začetku vaše poklicne poti ste bili dve leti lektorica v Bukarešti, potem je sledila Mariborska knjižnica. Spremljate, kako se vaši nekdanji kolegi in kolegice še zmeraj borijo za novo stavbo z vsakokratno novimi političnimi garniturami?
"Sem v stiku z nekaterimi bivšimi sodelavci iz Mariborske knjižnice in tudi preberem kakšne novice o potencialni prenovi, ki se vleče že od takrat, ko sem še sama tam delala. Upam in privoščim Mariboru in Mariborski knjižnici, da končno dobita spodobno stavbo za osrednjo knjižnico, to je res skrajno nujno!"
So tudi na Nizozemskem vse kulturne institucije zaprte? Pri nas je velik dosežek drugega vala, da so končno pustili knjižnicam, da opravljajo svojo dejavnost? Pogrešate kaj slovenske knjižnice?
"Tudi na Nizozemskem je lockdown zelo omejil naše življenje; večina ljudi dela od doma že ves ta čas (od marca), po nekih podatkih od 60 do 70 odstotkov, tudi študij poteka online, kar postaja vse bolj naporno in tesnobno za večino ljudi, saj so stiki z ljudmi skrajno omejeni.
Če primerjam s Slovenijo, je tukaj bolj human pristop do reševanja koronasituacije. Predvsem je razlika v načinu komuniciranja vlade z javnostjo, ki je tukaj bolj občutljiva in sočutna. Pred tedni je bil premier Rutte 'okregan' od enega ministra, ker da je preveč 'brezčutno' predstavil nove ukrepe. Sproti tudi analizirajo učinke določenih ukrepov in jih nato na podlagi ugotovitev prilagajajo: poostrijo ali opustijo. Zdi se, da se trudijo za dobro počutje vseh ljudi in skušajo poiskati čim večje ravnovesje v dani situaciji; vsaj tak je moj občutek. Nekako bolj pragmatično delujejo na širšem nivoju, kar zelo cenim. Na primer, zelo poudarjajo, kako pomembno je vsakodnevno gibanje, ki je tudi na podlagi njihovih raziskav eden od načinov krepitve imunskega sistema in s tem uspešnega premagovanja virusa, zato puščajo odprte fitnese in druge telovadnice, seveda z določenimi omejitvami in pravili, ki jih je treba upoštevati. To mi je zelo všeč, saj na ta način ljudje dobijo občutek, da lahko tudi sami nekaj naredijo za svoje zdravje, ne le prestrašeno čakajo zaprti doma, če bodo postali žrtev tega virusa. V zadnjem mesecu se je število okuženih, kljub precej manj striktnim omejitvam v primerjavi s Slovenijo, znižalo.
Tukaj so torej odprte vse trgovine, po vmesnih dveh tednih zaprtja pa ponovno tudi kini in gledališča z omejenim številom obiskovalcev, prav tako knjižnice, vendar z omejenim delovanjem in treba si je vnaprej narediti rezervacijo za kakršnokoli preživljanje časa v njej. Tukaj seveda knjižnice delujejo drugače kot v Sloveniji, predvsem ni osebnega stika knjižničarjev z bralci, vse poteka preko avtomatov, zato sem opustila obiskovanje knjižnic. Poleg tega nimajo na voljo knjig, ki bi jih jaz želela brati, tako da so zame tukaj neuporabne. Ja, seveda pogrešam slovenske knjižnice in knjige v slovenščini."
Pravkar ste v slovenščino prevedli knjigo Odsevi lune na vodi za založbo Primus. Je to vaš prvi knjižni prevod? Ste ga sami predlagali založbi?
"Odseve lune na vodi sem prevedla že pred nekaj časa, zdaj pa je knjiga končno ugledala luč sveta. Ja, to je moj prvi prevod, ki se je zgodil zelo spontano in intuitivno; ko sem v času študija za svojo dušo brala to knjigo v angleščini, je s svojimi modrimi nasveti kitajske zdravnice (ki živi in dela v Kanadi) name naredila velik vtis. Svojim slovenskim prijateljicam sem govorila o njej in potem sem pomislila, da bi bilo najlažje, če bi jo kar prevedla. Na splošno je v slovenščini malo tovrstnih knjig in začutila sem, da bi to lahko bil moj prispevek slovenskim bralkam (ta knjiga se namreč obrača na ženske in njihove zdravstvene težave). Ne nazadnje sem bila tudi v procesu študija kitajske medicine, poleg tega pa je (slovenski) jezik moje strokovno področje in to se mi je zdel krasen način za združitev teh dveh sicer zelo različnih strok. Ko je bila knjiga prevedena, sem kontaktirala založbo Primus, kjer so bili takoj zainteresirani za odkup prevoda; na mojo srečo, saj običajno, kot mi je povedala urednica Barbara Lipovšek, je postopek ravno obraten: najprej se z njimi dogovoriš in nato prevedeš. A želja v meni je bila tako močna, da sploh nisem podvomila, da knjiga ne bi izšla v Sloveniji."
Zdaj, v teh časih pandemije, ko se razraščajo depresije in anksioznost, je knjiga o zdravljenju ženskega telesa in uma s tradicionalno kitajsko modrostjo najbrž še posebno koristen priročnik?
"Tradicionalna kitajska medicina loči tri skupine vzrokov bolezni: notranji vzroki, zunanji vzroki ter niti notranji niti zunanji. Že pred več kot 2500 leti je čustveno neravnovesje prepoznala kot poglaviten notranji vzrok bolezni. Pomembno je poudariti, da so na splošno čustva normalen odziv telesa na zunanje dražljaje in kot takšna ne povzročajo bolezni. Vzrok bolezni postanejo, šele ko je navzoča notranja šibkost, kadar trajajo predolgo, so preintenzivna in neizražena. Največji učinek, ki ga imajo na telo, je, da zmotijo obtok qija (oziroma vitalne življenjske energije) in ga preusmerijo. Pretočnost in pravilna smer gibanja qija pa sta ključni za zdravje in vitalnost. Čustva predstavljajo izraz qija na telesni oziroma zunanji ravni. V kitajski medicini je vsako čustvo oziroma skupina čustev povezana z določenim organom in njegovimi funkcijami. Skrb za čustveno ravnovesje je pomembna tema te knjige, saj je iz primerov avtoričinih pacientk razvidno, kako se lahko zapostavljanje čustvene plati manifestira v obliki fizične bolezni.
Zatorej je čustva treba jemati silno resno in jih sproti uravnovesiti, kadar jih začutimo kot nekaj neprijetnega. Pomembno se je zavedati, da so čustva del nas, in je torej naša odgovornost, da jih ohranjamo v ravnovesju in stabiliziramo, saj se lahko le tako uspešno spoprijemamo z zunanjim svetom. Posebej v teh časih, ko je zunanji svet v popolnem neravnovesju, je še toliko pomembneje, da so naša čustva stabilna, da bi nam bila v podporo pri ohranjanju telesnega zdravja in moči."
Spremljate težave slovenskih umetnikov ta čas, zlasti prekarcev?
"Iskreno povedano, ne spremljam nič kaj poglobljeno. Trenutno sem pravzaprav tudi sama prekarka. Na Nizozemskem se lahko dobi državna podpora, če si pred koronakrizo imel svoje podjetje in v tem času nimaš dela; ne vem pa, ali je ta znesek dovolj visok za dostojno življenje. Še večji problem pa so, kot slišim, težave z nezmožnostjo dela in vse večja apatičnost, strah, depresija itd., ki so posledica čakanja in 'sedenja doma'. Situacija nikjer ni rožnata."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
