(INTERVJU) Tom Veber: Biti moramo glasni in opozarjati na svoj obstoj

Tom Veber (Maribor, 1995) je pesniški prvenec Točka preloma izdal pred dobrima dvema letoma (Mariborska literarna družba, 2019). Sodeluje na pesniških slemih, ukvarja se z vizualnimi in prostorskimi predstavitvami poezije, kot performer se je predstavil s "pesniško monodramo" Realizem je rezerviran za klovne. Njegove pesmi so, v glavnem v kontekstu predstavitev gejevskih literatov, prevedene v nekaj jezikov. V zadnjem obdobju je urejal spletno platformo Stigma, uredil je antologijo pesniške skupine Psevdopoeti z naslovom Milimeter in pol in antologijo Srca v igri - izbor leposlovnih del mladih avtorjev in avtoric LGBTQ+. Njegova druga pesniška zbirka Do tu sega gozd je izšla konec leta 2021 pri založbi Škuc. Naslova zanjo ni vzel Nataši Matjašec Rošker, ki je tako imenovala predstavo v Drami SNG Maribor, temveč si ga je - z dovoljenjem - izposodil.

Vaša druga zbirka, Do tu sega gozd, je izšla dve leti po vašem pesniškem prvencu Točka preloma. Relativno hitro, ne? Kako je nastajala?

"Pesmi so nastajale okoli pet let in tvorijo neke vrste kolaž, sestavljen iz začetnih pesmi pa tudi takšnih, ki so nastale lani, ko sem bil na umetniški rezidenci v Avstriji. Lahko bi rekel, da gre za nadaljevanje prvenca, a tudi za nadgradnjo. Pri sestavljanju zbirke si nisem želel ustvariti homogenega pesniškega sveta, bolj me je zanimalo preigravanje različnih pesniških oblik, tem in zornih kotov. Zbirka se tako začne s ciklom kratkih pesmi, ki služijo kot drobne slike trenutkov, nadaljuje se z bolj eksplicitno homoerotičnimi pesmimi in pesmimi, v katerih se poigravam z estetiko grdega, zaključi pa se s ciklom družbenokritične poezije, ki je nastal lani in je posebej aktualen."

Ste prav želeli, da izide vaša zbirka pri založbi Škuc?

"Zbirki, ki ju izdaja založba Škuc, Lambda in Vizibilija, se fokusirata na produkcijo književnih del avtorjev in avtoric, ki pripadajo skupnosti LGBTQ+ ali pa se v svojih delih ukvarjajo s tematiko​ LGBTQ+. Gre za različna pojma. Že več let hodim na pesniške delavnice k Branetu Mozetiču in pesniška zbirka je bila tako nadaljevanje tega procesa."

Seveda poznate tezo, da so lahko posebne zbirke tudi kontraproduktivne, ker ne predpostavljajo integracije manjšinske literature?

"Vsekakor je produkcija projektov, ki se tematsko osredotočajo na skupnost LGBTQ+ in tematiko LGBTQ+, dvorezen meč, ker se lahko projektom s takimi nalepkami pripiše nadaljnja getoizacija, nadaljnje zapiranje v skupnost. Vendar smo v Sloveniji še zmeraj priča močni heteronormativnosti, zato sem mnenja, da so takšne označbe še zmeraj pomembne in potrebne. V Veliki Britaniji, ZDA, Nemčiji je to, da obstajajo različne spolne usmerjenosti in različni spolni izrazi, del mainstreama, tukaj pa še ne. Zato je zaradi vidnosti, prostora za ustvarjalke in ustvarjalce, ki se identificirajo znotraj te oznake, v Sloveniji treba vedno znova naslavljati te teme in opozarjati na različne problematike. Res je, da začetki aktivizma LGBTQ+ segajo že v osemdeseta leta prejšnjega stoletja, na tem področju se je že veliko naredilo in izboljšalo, a žal še zmeraj nismo tam, kjer bi si želeli biti. Torej moramo biti še naprej glasni, neposredni in opozarjati na svoj obstoj."

V zelo kratkem času ste postali motor in prepoznavno ime umetnosti skupnosti LGBTQ+ v lokalnem okolju. Opazno ste se aktivirali na platformi Stigma. Kako deluje?

"Podpornika projekta sta Pekarna Magdalenske mreže in MKC Maribor s programom Maribor skozi rožnata očala. Začetna ideja je bila, da ponudimo prostor, ki bi omogočil povezovanje in promocijo ustvarjalk in ustvarjalcev LGBTQ+. Vendar smo že po nekaj mesecih delovanja razširili jedro, saj nismo hoteli biti izključujoči na podlagi spolne umerjenosti, spolne identitete ustvarjalk in ustvarjalcev. Tako da se danes ukvarjamo s široko paleto vprašanj in problematik, med drugim tudi z drugimi marginalnimi skupinami, s problematiko brezdomstva, begunstva, onesnaževanjem okolja v Sloveniji. Pri nas so s svojimi prispevki, umetniškimi in neumetniškimi, dobrodošli prav vsi, ne glede na spol ali spolno usmerjenost."

Kakšna pa je zgodovina takšnih iniciativ v Mariboru?

"Ko sem pisal spremno besedo za antologijo Srca v igri, sem med drugim proučeval tudi začetke aktivizma LGBTQ+ na območju Maribora. Lani je tako minilo že dvajset let, odkar je MKC Maribor začel s produkcijo različnih kulturnih, socialnih in izobraževalnih projektov, ciljno namenjenih opolnomočenju mladih oseb LGBTQ+ na območju Maribora. Leta 2000 so na pobudo Petre Kolmančič v prostorih galerije Media Nox organizirali različne umetniško-povezovalne dogodke, prav tako pa so pripravili info točko z izobraževalnimi materiali za mlade osebe LGBTQ+. Po nekajletnem zatišju je začelo delovati društvo Lingsium (Lezbična in gejevska skupina za istospolno usmerjene), ki je organiziralo akcije strpnosti na Grajskem trgu in izdajalo dve reviji ter vzpostavilo spletno platformo, ki je zagotavljala podporo pripadnikom in pripadnicam skupnosti LGBTQ+. Tudi to je bil MKC-jev projekt, a se je pozneje osamosvojil. MKC Maribor je potem vzpostavil projekt Maribor skozi rožnata očala, ki deluje še danes. Ciljno je usmerjen predvsem v produkcijo aktivnosti, za mlade osebe LGBTQ+ (okrogle mize, filmske večere, literarne dogodke)."

Kako bi predstavili antologiji Milimeter in pol in Srca v igri?

"Antologija Milimeter in pol je izšla lani pri Kulturnem centru Maribor. Gre za izbor pesmi avtorjev, ki smo del pesniške skupine Psevdopoeti. To je neformalno združenje pesnikov in pesnic iz različnih krajev po Sloveniji. Psevdopoeti delujemo že skoraj pet let. Začetek sodelovanja pa je bila Pesniška olimpijada, ki jo je organiziral Javni sklad za ljubiteljske dejavnosti. Od takrat pripravljamo različne recitale, ukvarjamo se z vizualno podobo poezije, razstavami, antologija Milimeter in pol pa je naš največji projekt doslej. V zbirki se vsak pesnik ali pesnica predstavlja z izborom avtorskih pesmi, življenjepisom in citatom, poezija pa vstopa v dialog z deli vizualnih umetnikov. Spremno besedo je napisal David Bedrač.

Antologija Srca v igri pa je izbor leposlovnih del mladih (do 35 let) slovenskih avtoric in avtorjev, ki se identificirajo znotraj oznake LGBTQ+. Če se ozrem spet nekoliko nazaj, Brane Mozetič in Nataša Velikonja sta uredila več različnih antologij homoerotične literature, meni pa se je pri urednikovanju te zbirke zdelo pomembno, da se lahko predstavijo tudi tisti posamezniki in posameznice, ki se ne identificirajo kot geji in lezbijke, temveč kot biseksualci in biseksualke, queer osebe in transseksualci in transseksualke. Posebnost zbirke pa je še, da so v njej predstavljena pesniška in prozna dela."