Kaj vse uporabljamo kot knjižne kazalke? Vse to so knjižničarji našli v knjigah ...

V knjigah, ki jih vrnemo v knjižnico, knjižničarji najdejo vse sorte zanimivosti. V Knjižnici Ivana Potrča Ptuj so najbolj navdušeni, ko med pozabljenimi "kazalkami" odkrijejo ljubezenska sporočilca. Številčno med tistim, s čimer bralci označujemo mesto branja, sicer prevladujejo konvencionalne knjižne kazalke, mnoge od njih so narejene ročno. Sledijo seznami iskanih knjig, katerih namen bralci po brskanju med policami nekoliko prilagodijo, nakupovalni seznami in kuharski recepti (neznanemu donatorju hvala za recept za medenjake, odlični so, pravi Eva Milošič, sodelavka ptujske knjižnice).

Tukaj so še iz knjig izpisani citati, plonk listki, matematični računi, scenariji prireditev, vabila, voščila, žepni koledarčki, svete podobice, darilni boni, ceniki, oglasni letaki, risbice, papirnate serviete, celo geotrikotniki in stari bankovci, računi, covidna potrdila, kartončki za označevanje sadik zelenjave, potrdila o vplačilih za igre na srečo, obračunski listi, poročila o prometnih nesrečah, navodila za uporabo zdravil, igralne karte, blokci, beležke, nalepke za avtomobile, stari knjižnični kartončki, zemljevidi, razglednice, fotografije, vstopnice za muzeje z vseh koncev sveta, kartončki za fizioterapijo, seznami gostov in živil za piknike, kartonski vzorci za čipke in besedila svetih maš za rajne pa tudi windsurfing licenca ... Primož Potočnik iz ptujske knjižnice pojasnjuje, da predmete, ki jih bralci pozabijo in iz katerih je razvidno lastništvo (če gre denimo za potrdilo o cepljenju), poskušajo vrniti lastniku, zato ga kontaktirajo. "Sicer najdeno hranimo v posebni škatli z izgubljenimi predmeti, morda se lastniki sami oglasijo," poudarja. No, morda vas izgubljena doma narejena kazalka s sentimentalno vrednostjo (ali pa kolekcija starih bankovcev) tam še vedno čaka.

Nekoč se je precej govorilo o uničenih platnicah in iztrganih listih knjig, ki so last knjižnic. Smo se na tem področju bralci kaj "poboljšali"?" In kakšno je splošno stanje knjig po tem, ko jih ljudje vrnejo v knjižnico? "Stanje knjig, ki se vračajo, se izboljšuje. Vse pa je tudi odvisno od starosti knjige, kvalitete izdelave in podobnega. V knjižnici določene knjige tudi zavijamo in jim tako podaljšamo rok uporabe," nadaljuje Potočnik. Zanimivo pa je, da se je z namenom varovanja knjige razvila tudi ideja knjižne kazalke. Morda je dejstvo, da v izbiro kazalk bralci več ne polagamo pretiranega razmisleka, povezano tudi z večjo dostopnostjo tiskanih knjig širom sveta. Prve zaznamke in njihove ostanke so raziskovalci našli že v starodavnih rokopisnih knjigah, tako imenovanih kodeksih iz prvega stoletja! Brez zaznamkov so bili drobno vezani zvezki namreč skrajno ogroženi. Če bi knjigo z odprtimi stranmi položili navzdol, kakor to počnemo še danes, bi lahko poškodovali njen "hrbet", obrnjen vogal strani pa bi predstavljal prevelik poseg v takrat cenjeno in težko dostopno dobrino. Še z razmahom tiskarstva v 15. stoletju so knjige izhajale v zelo omejenem številu in bile precej dragocene, zaščita je bila nujna. Ena od prvih neposrednih omemb uporabe knjižne kazalke pa datira v leto 1584, ko je kraljičin tiskar Christopher Barker kraljici Elizabeti I. podaril svilen zaznamek z obrobo.

Kako smo od svilenih zaznamkov torej prišli do geotrikotnikov in kartončkov zelenjavnih sadik? Knjižne kazalke - njihov izgled in tudi kakovost izdelave - so se spreminjale skupaj s preobražanjem svetovnih sistemom. Če so bili v osemnajstem in devetnajstem stoletju običajni ozki svileni trakovi, vezani v knjigo na vrhu hrbtišča, so se prvi "snemljivi" zaznamki, ki prevladujejo danes, začeli pojavljati v petdesetih letih 19. stoletja. Večina knjižnih zaznamkov iz devetnajstega stoletja je bila namenjena uporabi v svetih knjigah, izdelani pa so bili iz dragih materialov, predvsem svile ali vezenih tkanin. Šele v osemdesetih letih 19. stoletja so se začele uporabljati kazalke iz papirja in drugih, dostopnejših materialov. Največji razcvet oblikovanja knjižnih kazalk se je sicer zgodil v viktorijanski in edvardijanski dobi, ko so njihov potencial zaznali tudi oglaševalci - predvsem knjigotržci, založniki in zavarovalnice. Na knjižnih kazalkah so se začeli pojavljati oglasi za mila, klavirje, peči, pohištvo, parfume, patentirana zdravila, oblačila, tobak, živila ... Tudi potovalna in zabavna industrija sta na kazalkah prišli na svoj račun. Trgovci so barvite kazalke takrat delili brezplačno, kot darilo ali premijo za izdelek z dokazilom o nakupu. Nekaj podobnega je sicer opaziti tudi danes. Založbe na njih denimo oglašujejo novo izdane knjige in jih delijo ob nakupu slednjih. Morda pri označevanju v knjigi velja uporabiti katero od teh brezplačnih kazalk - in ne popackanega ovitka čokoladice.