Kaj vznika med telesom in prostorom

Umetnica Petra Varl s svojo avtorsko poetiko v novem projektu Prostor v dveh dejanjih raziskuje prostor. Gledalca, ki mu nameni vso pozornost, povabi v svoje stanovanje, v katerem je skupaj s sodelavci, kustosom Tevžem Logarjem, arhitektom Maticem Vrabičem, mojstroma svetlobe Pascalom Mératom in Janezom Grošljem, oblikovalcema oblačil Urošem Belantičem in Tino Verbič ter ustvarjalcem zvoka Sašo Kalanom zgradila prostor v prostoru, mobilno strukturo, ki je po videzu še najbližje beli kocki.

Za Petro Varl je od nekdaj značilna močna povezovalna nota. Leta 2014 je v mariborskem razstavišču Kibla Portal naredila razstavo velikih stenskih risb Don't Be Afraid You Are The Best, v kateri je v ustvarjalnem procesu povezala sodobne slovenske umetnike s področja risbe in študente, ki jih poučuje na Oddelku za likovno umetnost Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru.Tudi Poljubi in objemi - znaki, ki jih je v času EPK 2012 postavila na ulicah Maribora, so bili v znamenju povezovanja, ustvarjanja bližine. In ko se peljemo po Mladinski ulici mimo Pravne fakultete, lahko na steni pred parkiriščem s pogledom za trenutek še vedno ujamemo njen velikanski Poljub.

Če nas je do zdaj s svojimi značilnimi izčiščenimi risbami vabila v bližino in srečanja z drugim(i), v tokratni postavitvi sooča posameznika s samim seboj. Bistven je izpraznjeni prostor, znotraj katerega umetnica reflektira svoje preteklo ustvarjanje in nakazuje premike, neločljivo povezane z njeno vrnitvijo v tridimenzionalni prostor in poglobljeno raziskavo materialov, ki ta prehod omogočajo. Njena razstava pred tremi leti v samostanski cerkvi Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki Blizu svetlobi se je ukvarjala z izpraznjenim prostorom na simbolni in formalni ravni, od koder izhaja tudi najnovejši projekt. Umetnica v njem pogled gledalca od svojega umetniškega dela preusmerja v doživljanje prostora kot takega.

Štiri "aktivne snovi"

Priznam, ko sem vstopila skozi vrata njene hiše - ateljeja z zadnje strani, na Študentovski ulici, pod ljubljanskim gradom, v razstavni prostor projekta Prostor v dveh dejanjih, sem bila presenečena. Drugo dejanje, ki sem si ga ogledala sama, ker gre za individualne, personalizirane oglede, terja povsem drugačno senzibiliziranje gledalca. Ko sediš na klopi pred kvadradasto konstrukcijo in se pred teboj začne spuščati megla, vse skupaj pa nežno usmerja asistentka v belem kombinezonu, se potopiš v neko drugačno, meditativno dojemanje razstavnega prostora. Prostor, zvok, svetloba in telo, bistvene prvine umetničinega aktualnega razmisleka, se povežejo v enovito celoto.

Prostor tokrat združuje štiri individualne "aktivne snovi", te pa gledalca vpeljujejo v igro nepričakovanih vidikov in preizpraševanja razmerja, ki vznika med telesom in prostorom, je o projektu zapisal Tevž Logar.

Prvega dejanja tisti dan ogleda nisem mogla več videti, mi je pa umetnica pokazala njegovo bistvo: artefakte – pakete z njenimi deli, kot nekakšnimi arheološkimi najdbami, kot ostanki, odpisanim materialom, ki pripada preteklosti. Umetnica v prvem dejanju z aktom poslavljanja nameni pozornost svojemu preteklemu delu, v drugem dejanju pa ga usmeri v to, kar jo zanima zdaj. Kot zapiše Tevž Logar: "Prostor v prvem dejanju naseljuje koreografija preostanka podob, ki jih je Petra Varl ustvarila v preteklih tridesetih letih. A podobe niso več vidne, temveč so brezkompromisno, neprodušno zaprte v nov umetniški objekt. Gesto je mogoče razumeti kot umetničino obračunavanje z lastno preteklostjo, naseljuje razstavni prostor kot objekt, ki napoveduje umetničin trenutni in bodoči interes."

Začelo se je v Kostanjevici

"V Kostanjevici se je že nakazal nek prelom, saj sem opustila figuro, jo nadomestila z gledalcem in se osredotočila na prostor, ki ga obkroža, ter na elementa, kot sta svetloba in zvok, ki sta v cerkvi izjemna. Ob pripravah na razstavo sem pogosto prihajala v Kostanjevico in vsakič sem se bolj zavedala, da je treba usmeriti pozornost gledalca na to, kar že obstaja.Tako smo prostor cerkve očistili in pobelili, uporabili svetlobo, ki po njej potuje preko dneva, z glasbo Olafurja Arnaldsa pa smo izpostavili njen zvok, zvok tišine. Obiskovalce smo povabili, da soustvarijo umetniško delo tako, da so si ob vstopu nadeli oblačilo, ki ga je zasnoval Uroš Belantič. Prostor v dveh dejanjih v Ljubljani je nekakšno nadaljevanje," razlaga Petra Varl.

Obiskovalec je konstitutivni del vsega. In dramaturgija je zelo precizno zasnovana. Kako? Prvo dejanje se dogaja v istem prostoru kot drugo, v njem si v vlogi gledalca. Vstopiš, sedeš na klop in pred teboj se odpre pogled na zapakirane pakete, v katerih so vse avtoričine risbe, grafike, dela, ki jih je ustvarila v preteklih tridesetih letih. Vse je zapakirano, avtorica se je na ta način poslovila od figure, nadomestila jo je z obiskovalcem v samem delu. "To je pomemben korak zame," pravi. "V drugem dejanju pa se to zares zgodi, gledalec postane del umetniškega dela, ki ga ne vidi nihče drug kot gledalec obiskovalec. Dogodku lahko prisostvujeta tudi dva obiskovalca hkrati, a le, če sta si zelo zelo blizu. Gnala me je želja po pozornosti, pa tudi čas je pomemben element. Že v prejšnjih delih sem pogosto povabila gledalca k sodelovanju, želela sem si, da bi mu bilo dobro. Vedno se mi je zdelo, da je moja naloga poskrbeti za gledalca. Tokrat je bilo poslavljanje od preteklosti v prvem delu in ustvarjanje praznine oziroma prostora, atmosfere za gledalca v drugem." Gledalec leži in ta lega je pomembna, ker je percepcija čisto drugačna, obdata ga mehkoba in nek nedokončan prostor. Ležanje je najbolj sproščujoče in najbolj "nedelovno".

Kam pa zdaj? Strah pred praznino? "Seveda. Strah in hkrati pričakovanje novega. Po obdobju praznine se vedno zgodijo najlepše, nenapovedane in nepričakovane stvari."

Nehote po meri ukrepov

Čas pandemije, izolacije, zaprtja odlično korespondira s projektom. Glede na individualne oglede je umetnica zelo po meri aktualnih ukrepov in zahtev NIJZ. "Nehote je vse to v mojem aktualnem delu. Čisto po naključju se je zgodilo, nekaj je v zvezi z mojim osebnim življenjem, nekaj pa tudi zato, ker smo imeli dovolj časa za ustvarjanje prostora. Pascal Mérat in Janez Grošelj, mojstra luči, sta prihajala zelo pogosto v obdobju dveh, treh mesecev. Vse skupaj je nastalo v procesu. Tudi kostumi in arhitektura. V galerijskem prostoru, kjer si omejen za razstavo in imaš za izvedbo na voljo maksimalno dva tedna – tako je bilo recimo v Kostanjevici – to ne bi bilo izvedljivo. Lahko smo delali počasi, v nekem logičnem ritmu, brez pritiska. Pokazalo se je tudi, da je projekt dobro umeščen v vmesni prostor med javnim in privatnim. Soba ima vhod iz zunanjega sveta in prehod v stanovanje, torej zasebni prostor. Ta privatno-javni moment me je od nekdaj zanimal."

Dvakrat podčrtana analognost

Ljudje smo sicer zadržani do vstopa v napol privatni prostor, ampak neposredno nagovarjanje publike ima svoj čar. Obiskovalca usmerja asistentka, umetnica je v večini primerov na drugi strani, v svojem stanovanju, kamor občasno pride na koncu obiskovalec.

Lahko pride do komunikacije z avtorico ali tudi ne. "Najbolj pomembna je obiskovalčeva izkušnja. Vtis, ki ga opiše, ali njegov izraz na obrazu. Nobene fotografije ni, vse, kar ostane, je samo to, kar se obiskovalcu zapiše v spomin. Nobenih fotk, nobenih mobilcev. Analognost se ohranja, dvakrat je podčrtana. Stvari, ki so me navduševale v galerijah, so bile celostne izkušnje – arhitektura, prostori, občutki in spomini nanje. Moja umetnost je namenjena gledalcu v tem trenutku. Je minljiva, a če ostane v njegovem spominu, je hkrati še bolj večna kot karkoli, kar obstaja v materialnem svetu," sklene umetnica.

Novi ogledi Prostora v dveh dejanjih bodo še 7. in 8. ter 14. in 15. maja.