Melita Forstnerič Hajnšek
Stičišča slovenske in češke kulture so cikel, ki ga že drugo leto pripravljata Univerzitetna knjižnica Maribor (UKM) in bibliotekarka skrbnica Glasbene in filmske zbirke UKM dr. Karmen Salmič Kovačič. Lani so predstavili vezi med slovenskimi in češkimi arhitekti skozi čas, letos je bila na vrsti glasba, prihodnje leto bo književnost.
Dva dogodka sta bila predsinoči: odprtje dveh razstav v razstavišču UKM Dirigent Vaclav Talich, Beroun in češki Kras ter Emerik Beran sredi sobivanja različnih kultur avtorjev Petra Kuharja in Karmen Salmič Kovačič. V Glazerjevi dvorani je sledil pogovor z muzikologom dr. Jernejem Weissom, profesorjem na mariborskem oddelku za glasbeno pedagogiko, avtorjem monografije Emerik Beran (1868-1940): samotni svetovljan, izdane 2008. pri Literi, in Češki glasbeniki v 19. in na začetku 20. stoletja na Slovenskem ter s Petrom Kuharjem, slavistom, publicistom, prevajalcem, nekdanjim urednikom na TV Slovenija, zadnje desetletje živečim na Češkem. Večer je popestril tudi glasbeni program z dvema Beranovima skladbama v izvedbi pianistke Neje Skrbiš.
Prvo slovensko opero Čeha Foersterja je dirigiral Čeh, kritiko je napisal Čeh, tudi zgradbo Opere sta zasnovala češka arhitekta
Talichova slovenska žena
Zamisel za predstavitve stikov med češko in slovensko kulturo pri nas je dal Peter Kuhar, UKM pa hrani Beranovo zapuščino.
Kako je nastala razstava o češkem krasu, Berounu in Vaclavu Talichu (1883-1961), ustanovitelju in prvem dirigentu Slovenske filharmonije? Ko je Peter Kuhar videl v muzeju v Berounu pri Pragi spominsko sobo Vaclava Talicha in njegov poročni list, je bil zanj sprožilni moment, da je začel globlje raziskovati. Poročni list je v slovenščini, njegova izbranka je bila Vida Prelesnik, slovenska pianistka. Spoznala sta se v Pragi, kjer je Prelesnikova diplomirala. Kuhar je v kulturni zgodovini našel ogromno skupnega, ne le v politični in športni zgodovini. Dr. Weiss je pred kratkim raziskal obširno, aktivno osebno korespondenco med Talichom in Vido, čez sto pisem.
"V Berounu sem predlagal razstavo o Krasu, ki je tudi povezovalni element med Slovenci in Čehi. Beroun leži petnajst minut vožnje od Prage proti Plznu in njegov slavni meščan Talich je deloval kot dirigent in ustanovitelj Slovenske filharmonije ter umetniški direktor Opere v Ljubljani štiri leta, pripeljal je celo vrsto imenitnih pevcev in glasbenikov z Dunaja in Prage v slovensko prestolnico. Izpeljal je izvrstne koncertne programe, ki jih dotlej pri nas ni bilo mogoče izpeljati tudi zaradi slabega orkestra. Izjemno je dvignil v tistih časih kakovost klasične glasbe v Ljubljani. V tistem času je od Maribora do Trsta delovalo kar dvesto glasbenikov - Čehov. Dr. Weis je raziskal, da je za to zaslužen konservatorij v Pragi, ki je proizvajal tako dobre glasbenike, vsa mesta doma so bila zanje zasedena in tako so se Čehi razselili po celi Avstro-Ogrski," pojasni Kuhar fenomen, ki je resnično brez primere v kulturni zgodovini obeh držav.
Češki in slovenski kras
"Če greste v Berounu v muzej češkega krasa in rečete geologu, da imamo tudi mi kras, ki je nekajkrat večji, ker češki meri le 130 kvadratnih kilometrov, vam ugovarja, da je češki nekaj milijonov let starejši. To je suhi kras, nima kapniških jam, ima pa trilobite, ostanke školjk. Najbolj imenitne stavbe v Pragi so pokrite s kamni iz češkega krasa z zelo lepimi strukturami," pravi Kuhar.
Druga češka filharmonija, ne slovenska
Ljubljana se je oddolžila Talichu vsaj delno aprila letos, ko so ob Slovenskih glasbenih dnevih odkrili spominsko ploščo pred koncertno dvorano Union prav po zaslugi Weissa in Kuharja. Slovenska filharmonija pa se je svojemu ustanovitelju zahvalila s častnim članstvom in koncertoma 18. in 19. oktobra letos v Cankarjevem domu. Mesto Beroun Talichu že petintrideset let posveča vsako jesen vrhunski festival klasične glasbe. Ko si je Kuhar zavzemal med Čehi in Slovenci za obeležje Talichu, dolgo ni bil uspešen. Ko je dobil strokovne utemeljitve muzikologov na slovenski strani, se je letos končno zgodilo. Zaslugo za Talichov prihod v Ljubljano ima Glasbena matica v Ljubljani. Weiss je o zgodovinskem dolgu do Čeha dejal, da je vse skupaj trajalo predolgo, glede na to, da je pred 110 leti Talich ustanovil Slovensko filharmonijo in jo tri leta uspešno vodil ter dvignil njen poustvarjalni nivo na do takrat v Ljubljani nepredstavljivo raven. Pomembno je zaznamoval Slovensko filharmonijo, kamor je privabil češke glasbenike, ki jih je bila več kot polovica v orkestru. Šlo je za "drugo češko filharmonijo, ne slovensko". Talichova vloga v tedanjem slovenskem Deželnem gledališču je bila ključna, saj je z zelo drznim programom za tisti čas dvignil v treh sezonah poustvarjalni nivo. "Žal Ljubljana v tistem času ni bila zmožna razumeti njegove umetniške veličine in po nekaj sezonah je užaljen zapustil mesto. Matej Hubad, ki je bil tedaj alfa in omega Glasben matice, je bil njegov nasprotnik, ni prenesel konkurence v dirigentstvu. Talich je kasneje v Plznu zelo uspešno nadaljeval dirigentsko kariero," je povedal Weiss. Gre za enega največjih čeških dirigentov vseh časov. Zanimivo pa je, da je prav Hubad poslal v Prago k Talichu študirat svojega sina Sama Hubada. Tudi dirigent in vodja mariborske Opere nekaj let ter dirigent zagrebške ter direktor ljubljanske Opere Demetrij Žebre je bil Talichov učenec v Pragi.
Slovenci na Češkem
Prva češka kraljica je bila Barbara Celjska, Gallus, pomemben za Čehe, prihaja iz Slovenije in dva rektorja praške univerze, ene najstarejših v Evropi, sta bila Slovenca. Renesanso doživlja eksperimentalni psiholog Mihajlo Rostohar, doma iz Krškega, že pred prvo svetovno vojno pa je deloval na Karlovi univerzi v Pragi. Doktoriral in habilitiral je pri Masaryku. Velja za ustanovitelja slovenske univerze. Sedemdeset let je trajalo, da so mu veljaki postavili spomenik pred univerzo. Bil je liberalec. Moral je oditi iz Ljubljane in Prage, končal je v Brnu. Med vojno je bil edini Slovenec, ki je v Pragi objavljal lingvistične članke. Šele ko je bil star 70 let, je lahko v Ljubljani ustanovil oddelek za psihologijo. Matija Murko pa je celo pokopan v Pragi.
Čehi v Mariboru
Čehi so v Mariboru zaznamovali glasbeno in kulturno zgodovino. Prva je to raziskala dr. Manica Špendal v knjigi Iz glasbene zgodovine, ustanovitelj Glasbene matice Maribor je bil Čeh, prvi ravnatelj, drugi vodja sta bila Čeha. Povezave so bile tesne in dolgotrajne. Češki glasbeniki so pomagali graditi češko glasbeno kulturo. Po Weissu gre za izjemen fenomen druge polovice 19. stoletja in začetka 20. pri nas, ko so Čehi skoraj popolnoma zaznamovali in oblikovali slovensko glasbeno kulturo. "Več kot 200 čeških glasbenikov je vsaj nekaj let delovalo na Slovenskem, v Ljubljani več kot v Mariboru, kjer je bila pretežno nemška populacija. Kakih 30 do 50 čeških glasbenikov je za stalno ostalo pri nas in jih danes prištevamo k slovenskim ustvarjalcem. Fenomen češke glasbene migracije se začne že z začetnikom simfonične glasbe pri nas Františkom Benediktom Josefom Dusikom ali Gašperja Maška, pomembnega poustvarjalca in pedagoga, ki je učil celo kneza Metternicha glasbe. Leta 1861 ustavna ureditev znotraj monarhije dovoljuje večje svoboščine in ustanavljanje društev. Takrat na Slovenskem dobimo mnoge glasbene ustanove, od čitalnic, tržaške, mariborske, ljubljanske do 1867. ustanovljenega Slovenskega dramatičnega društva, 1872. Glasbene matice, 1892. Slovenskega deželnega gledališča, 1908. Slovenske filharmonije in znotraj vseh teh institucij najdemo češke glasbenike kot najbolj bistvene tvorce. Razlogi njihovega prihoda so različni," pojasni Weiss. Slovenci tiste čase izobraženega kadra nismo imeli, prvi glasbeni konservatorij dobimo šele po prvi svetovni vojni, zato so bili Čehi zelo dobrodošel kader. "Češki skladatelj Anton Foerster je bil avtor prve slovenske nacionalne opere Gorenjski slavček, premiero je ta sprva opereta v Ljubljani doživela 1872., dirigiral je Čeh, kritiko v Ljubljanskem zvonu je napisal Čeh, tudi zgradbo Opere sta zasnovala češka arhitekta, izvajalci so bili zvečine Čehi. Človek se vpraša, kje je tukaj avtonomna slovenska glasbena kultura," pravi Weiss. Večina Čehov se je naturalizirala in danes figurirajo kot slovenski glasbeniki. Čehi imajo svojih glasbenikov dovolj. Tudi v češki enciklopediji znanosti piše, da je Foerster slovenski skladatelj.
Foerster je objavljal v češkem Daliborju, glasbenem časopisu, zelo zanimive članke ne le o slovenski kulturi, ampak tudi o lepotah Slovenije. Veznih členov slovensko-češke vzajemnosti je bilo veliko. Politični, kulturni in gospodarski okviri v monarhiji so to omogočali. Več kot 40 odstotkov kapitala po prvi svetovni vojni v Mariboru je bilo češkega. Od tam so prišli glavni strokovnjaki za tekstilno, kemijsko industrijo, metalurgijo, ki so pri nas gradili tovarne. Češka kolonija je nastala v mestu s 600 člani.
Emerik Beran
Med številnimi mariborskimi Čehi glasbeniki je bil najtemeljiteje izobražen Emerik Beran, najpomembneje je vplival na mariborsko glasbeno življenje. Bil je skladatelj, violončelist in pedagog. Od leta 1898 do 1926 je poučeval na učiteljski šoli Glasbene matice v Mariboru. Sin Jaromir Beran, profesor ustavnega prava na pravni fakulteti v Ljubljani, je pripravljal monografijo o očetu. Drugi sin Igor je bil poročnik fregate v Šibeniku. Leta 2002 je UKM dobila v hrambo Beranovo zapuščino, predala jo je njegova vnukinja Olga Beran Rosina. Tudi njegov klavir hranijo. Od 1928 do 1936 je bil Beran profesor violončela na konzervatoriju v Ljubljani, kjer je vzgojil mnogo slovenskih violončelistov.
Zakaj je Beran prišel v Maribor? Bil je prva generacija diplomantov Leosa Janačka, po osmih uspešnih letih skladanja se je s trebuhom za kruhom odpravil v Maribor. Razmere doma niso bile ugodne, konkurenca glasbenikov je bila velika in Maribor se je pokazal za finančno boljšega. Kot je pojasnil Weiss, je moral Beran v Mariboru prevzeti več zadolžitev, bil je učitelj na učiteljišču, pri njem je študiral skladatelj Slavko Osterc, privatno je poučeval in dirigiral zboru mariborske čitalnice. V Mariboru je začel Beran organizacijo komornih koncertov, ni pa našel časa za komponiranje. Večina opusa je nastala v Brnu pred tem. Napisal je zanimivo opero Melusina, ki je spregledana in še čaka na oživitev. Avtor libreta je Franz Grillparzer. Simon Krečič, umetniški vodja mariborske Opere, je že pokazal zanimanje za to delo. Morda pa se v kratkem uresniči.
